recenzije

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

Clandestine Blaze

City of Slaughter

All Strings Detached

There's Something Painful About The Pearls

Beyond the Dark Forest

Ealde

Novembers Doom

Hamartia

Warbringer

Woe To The Vanquished

Helheim

landawarijaR

Skálmöld

Vögguvísur Yggdrasils

banner
banner

recenzija

29. 5. 2017  Clandestine Blaze - City of Slaughter  (Northern Heritage Records, 2017)
»Lepo je čutiti, kako pristni strupeni hlad vetrov preteklih časov še vedno veje (in ti v kljuvajoči bolečini ledeni meso in kri) tudi skozi čas dan današnjosti«.

Ker mi ime Mikko Aspa, čigar solo projekt je Clandestine Blaze, ne pove nič in mi niti to, da je dotični grlo skupine Deathspell Omega, ne pomeni kaj dosti, bom uvodnih nekaj besed raje posvetil plošči. City of Slaughter je deveta plošča Clandestine Blaze, ki poslušalca že ob prvem poslušanju kot časovni stroj pristno brcne v zlati srednji vek razvoja black metala, natančneje v čas začetka 90. let prejšnjega stoletja, ko se je jel razvijati drugi val black metala v Skandinaviji.  

Plošča je starošolsko zveneči black metal z zamazanim zvokom kitar, zelo zadušenimi bobni in (v primerjavi z zvokom ostalih glasbil) 'rezko' zvenečimi činelami, ki se zna tu in tam odeti v tančico surovega thrasha. Vokal spominja na renčanje lačne hijene in edino kitare ustvarjajo melodično spremljavo krikov prestrašenih antilop temu prvinsko zlobnemu zvoku. Na plošči ni pesmi, ki bi ne imela potenciala postati poslušalcu najbolj markantna; v mojem naboru so:

Archeopsychic, ki je prvinsko pristno melodično in surovo zveneči aperitiv črnega Antikristovega vina, katerega okus opazno vleče na vrhunsko vino sorte Transylvanian Hunger. Circle of Vultures predstavlja zgoščen prikaz black metalskega fundamentalizma. Je ne prehitra pesem, pri kateri se v ušesa zarežeta predvsem zvok topo distorzirane hripave kitare ter zvok bobnov, ki bolj kot na igranje bobnov spominja na udarjanje po praznem vedru. Zven, ki naj bi predstavljal solažo, najbolj spominja na jok starega gradbenega žerjava ob poskusu, da bi po več letih mirovanja premaknili njegovo delovno glavo. To je »down to the core black metal« in nič drugega. Prelude to Slaughter – nerazumljive besede, ki jih ob mračno zvenečih klaviaturam podobnih zvokih bolj spušča kot izgovarja pevec, zvenijo kot iz globin zemlje prodirajoče rohnenje prebujenega demona, ki zbira svoje vojske za pohod na površje. Return into the City of Slaughter izstopa predvsem po tem, da jo, v nasprotju z ostalimi pesmimi na plošči, zaznamujejo pretrgani ritmi, ki jih narekuje igranje kitar in bobnov. Ker je počasnejša in manj v ušesa 'tekoča', na svojevrsten način zveni celo atmosferično. Ravno ta dimenzija deje pesmi pridih asociacije na pesem Bronze Chains od Satyricon. Z deli, kjer se glasba umakne daleč v ozadje, v ospredju pa ostane zgolj osamljen vokal, pesem dobi barvo bolj zamorjenega black metala, ki bolj kot v besu in zlobi žari v gnusu nad svetom. The Voice of Our Mythical Past je še ena klasično hitro zveneča black metalska pesem, pri kateri melodijo ustvarjajo kitare, medtem ko zvok bobnov ponovno postane tako zatrt, da uho bolj kot bobnanje zazna igraje činel. Pri pesmi izstopa predvsem virtuoznost (ja, vem, v kontekstu black metala to zveni kot oksimoron, vendar preberite stavek do konca) igranja kitare, saj slednja s priključitvijo parih višjih tonov v kitarski akord ustvari pravi pravcati občutek joka. Enostavno odlično.  

Kdor potrebuje dozo starošolsko zvenečega surovega in primitivnega, vendar nikakor ne siromašnega black metala, bi mu ta plošča znala v za black metalce ljubo vlažno črnino in ledeno sivino popraviti nagnusno topel, sončen in umetnih nasmehov poln dan.

Lasersko natančno uho bo odkrilo, da Clandestine Blaze kljub igranju 'prvinskega' black metala iz začetnega obdobja nastajanja black metala II. generacije (katerega pionirji so, kot npr. Darkthrone, kazali popolno nezanimanje kvaliteto zvoka, njegovo čistost pa celo prezirali), z zvokom – tudi primitivno zvenečim – dejansko vešče manipulira. Slednje je kazno npr. iz tega, da se v nekaterih pesmih bobne komaj sliši, pri drugih pa zvočno odločno izstopajo. Naključje? Dvomim. Navkljub temu menim, da je Mikko Aspa brez vsakršnega dvoma posnel ploščo, ki se jo splača poslušati.

twitter facebook