recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

21. 11. 2013  Nightbringer/Dødsengel - Circumambulations Of The Solar Inferno  (Daemon Worship Productions, 2013)
Kot da bi uglasbil starodavno književnost.

Ura je ena zjutraj, polnoč je odbila že zdavnaj, vsaj tako se mi zdi. Temu tekstu bi lahko dala naslov „Dear diary“, ne pa Circumambulations of the Solar Inferno, kar je naslov novega splita ameriških Nightbringer in norveških Dødsengel. Kajti, Nightbringer v meni vedno zbudijo eno staro zverino, ki se sprašuje po smislu zvoka, vizualizacije in čutenja vsega hkrati.

Spomni me, kako lepo je nočno nebo bilo pred desetimi leti in kako močna je bila beseda, pisana na temačnem jeziku. Ah ne, saj druga skladba ni simbolično naslovljena Watchower of the North: Ascension Of The Midnight Sun. Simbolika severa – glasbeno opisana ''u nulo''.
Včasih se tudi sprašujem, kdo dejansko so glasbeniki današnjega black metala? Včasih je odgovor preprost – navadni ljudje, kateri ljubijo distorzijo in jim osebno black metal nekaj predstavlja. Včasih pa nisem toliko prepričana, da vse temelji na preprostem obstoju, kajti Nightbringer sam po sebi pove veliko – tisti, ki pripelje noč, temo in vprašanja. Nekaj zelo podobnega poeziji, na osebni ravni. A to tudi je smisel tega toliko kritiziranega žanra – individualnost in ekspresija emocij. Človek je kompleksno bitje – ne mora se stalno smejati ali jokati. Včasih se sprašuje in išče odgovore skozi glasbo in besedilo. To je Nightbringer.

Očarali so me pri splitu z Acherontas leta 2012, ko so svojo energijo, moč in sposobnost igranja popeljali v zapeljive višine in ustvarili „to“ atmosfero, brez katere osebno ne bi zmogla preživeti v sedanjosti. Prav čisti zvok, prodoren vokal, brez nepotrebnih efektov.

Medtem ko Dødsengel nikoli niso bili v tem rangu. Trudili so se ustvariti „nekaj“, uspelo pa jim do sedaj ni. Pri Circumambulations of the Solar Inferno pa so končno dosegli tisto, kar so do zdaj poskušali – višino atmosfere in esoterične melodije, čeprav še ne v popolnosti. Watchower of the East: Hours Sunflesh me spominja na nekakšen rock soundtrack iz nekega filma iz '70 in '80 let. Ampak še toliko bolje, ker se razvije v popolnoma blackersko atmosfero in začenja spodbujati jezo in horor. Zelo elegantno in enostavno.

Namreč, celoten split je zelo eleganten, a še vedno dovolj kompleksen in povezan. Nightbringer in Dødsengel si nista podobna benda, bilo bi zelo smešno trditi, da sta. Očitna razlika med njima je v izkušnjah – Nightbringer jih imjoa veliko več, kar se je vedno dalo videti pri njihovem ustvarjanju. Naučili so se kompleksnega in kompozicijsko zahtevnejšega skladanja riffov, kar se da opaziti tudi pri tem splitu. Njihovi komadi nikoli niso dolgočasni, vokal pa je vedno usklajen in narativen kar atmosferi doda starodaven in okulten prizvok. Zamislite si, da pred vami stoji legija starih modrih magov in vam poskuša dočarati, kaj je to tema, svetloba, življenje samo skozi ezoterijo. Povprečen človek zelo verjetno ne bo razumel tega, ampak svet še vedno rabi tak izraz, in to vsak dan, vse več.

„Praise thee, O Midnight Sun!
Praise thee, O Hidden One!
Towards the Heights within the Depths
Rise and become!“

Pri Dødsengel pa se očitno vidi, da se še morajo naučiti, kako svoje ideje pretočiti v glasbo. Iz njih se da še veliko ustvariti, to, kar je moč slišati v split izdaji Circumambulations of the Solar Inferno, ni vse. Tako da upam da Norvežani ne obupajo in da bomo še veliko slišali od njih. Norveška scena je nasplošno oslabela v zadnjih 10 let. Kot da nimajo več česa ponuditi publiki, Dødsengel pa na srečo govorijo prav nasprotno.

Zanimivo pa je opažati, v kaj se je black metal evoluiral – iz provokacije do ezoterije/skritega znanja. Čeprav še vedno obstaja ta prava doza provokacije, me veseliv da se žanr razvija idejno in se skupaj z grafično podobo popelje celo do čistega umetniškega izraza. Circumambulations of the Solar Inferno definitivno je eden od takih izrazov. Kot da bi uglasbil starodavno književnost.

Avtor:
twitter facebook