recenzije

Haspyd

Перехрестя двох вітрів

Liturgy

Origin Of Alimonies

Draconian

Under A Godless Veil

Liturgy

H. A. Q. Q.

Sufosia

Connection Failed

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

banner
banner

recenzija

18. 6. 2013  Amorphis - Circle  (Nuclear Blast, 2013)
Danes je nemogoče narediti popoln izdelek, vendar je treba Amorphis priznati, da jim še po toliko albumih uspe narediti zanimiv izdelek.

Verjetno je dandanes rahlo nesmiselno povezovati stare Amorphis albume z novimi. Skupina zadnje čase namreč cveti s svojim bolj melodičnim in spevnim stilom, s katerimi je pridobila mnogo oboževalcev. Prepoznavnost pa so dobili z odličnim vokalistom Tomijem Joutsenom, s katerim se je skupina vrnila na prava pota.

Circle je že 6. album z Joutsenom, če vštejemo še kompilacijo ponovno posnetih starejših skladb, Magic & Mayhem - Tales from the Early Years. Amorphis so z albumom Skyforger nekako dosegli vrhunec, ki ga z albumom The Beginning of Times niso presegli, vendar se je konsistentnost ohranila. S tokratnim albumom so se odločili za malce drugačno potezo. K produkciji albuma so poklicala Petra Tägtgrena (Hypocrisy) ter Jonasa Kjellgrena (Scar Symmetry), ki sta presenetljivo opravila zelo dobro delo glede na to, da je Tägtgren znan po precej sterilnemu zvoku.

Presenetljivo je skupina odpravila grenak priokus predhodnika. Skladbe gredo odlično v uho. Vzemite si za primer The Wanderer ali Hopeless Days. Amorphis znajo biti nežni, uporabljajo prvine melodičnega metala, polno je rockerskih prijemov, ne izostajajo niti elementi folk metala. Vse skupaj deluje precej pozitivno, kljub temu da imajo določena besedila precej temačen pridih.

A Amorphis niso cel čas nežni. Recimo skladba Nightbird's Song se ponaša z udarnim začetkom, v katerem izstopa kruleč vokal Joutsena, a skladba z melodiko in flavtnim predelom odlično izravnava dihotomijo med agresivnostjo in nežnostjo.

Edina težava je, da določene zadeve ne izstopajo. Torej, vokal je odličen, kitarske melodije so pestre, klaviature ustvarjajo zanimivo atmosfero, ritem sekcija pa ni ravno izstopajoč faktor. A vendar danes je nemogoče narediti popoln izdelek, vendar je treba Amorphis priznati, da jim še po toliko albumih uspe narediti zanimiv izdelek.

Avtor:
twitter facebook