recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

17. 11. 2013  Toxic Holocaust - Chemistry of Consciousness  (Relapse Records, 2013)
Četudi bi Chemistry of Consciousness lahko kak komad razgibal ali podaljšal za odstotek ali dva, je naloga plošče zadovoljiti navdušence nad mastnim in zasitnim, obenem pa še vedno surovim metalom.

Toxic Holocaust je bend, ki nikoli ni izrabljal svojega položaja ali se delal zajebanega po tem, ko so sodelovanje z založbami ranga NWN! ali Hells Headbangers zamenjali za večje Relapse. Vodja Joel Grind ima že en čas stalen line-up, ki na plošči Chemistry of Consciousness povzdigne samo bistvo klasičnega Toxic Holocaust zvoka na nov nivo.

Medtem ko je plošča An Overdose of Death igrala bolj na punkovsko noto Joelovih glasbenih zvarkov, je Conjure and Command nasledil z nižje uglašenim in mogoče celo malo deathmetalskim udrihanjem. Pri svojem najnovejšem izdelku pa black/thrash trojica iz Oregona s svojim novim znanjem cilja predvsem na glavno žilo svojega uspeha, jasno na besne, mastne thrasherske rife.

Prvo kar pri tem izstopa, je produkcija. Kurt Ballou (Converge) kitari da unikaten, a obenem starošolski in nevarno masten zvok, bobne pa ohrani globoke in naravne. Četudi glasba Converge zveni sodobno, to Kurta nikakor ne ustavi pred tem, da mladim starošolcem vsakič priskrbi primeren sound, Toxic Holocaust pa so do sedaj njegov najboljši dosežek, saj plošča zveni obenem preizkušeno kot tudi sveže. Zvok je prijeten, a obenem zelo jedek. Slednje ustreza tematiki albuma, ki se vrti okoli samih žgočih stvari, kot so strupenjače, ogenj in razne bolj ali manj legalne kemikalije.

Skladbe so v glavnem dvominutne salve, kot smo jih od Joela vajeni, nikakor pa ne odbrzijo mimo prehitro. Slogovno so še najbližje klasiki Evil Never Dies, saj rife pogosto odpre in popestri kak višji akord. Pisane so tako, da gredo čimprej v uho, kar tudi ni nikakršna novost za fane benda. A je zato peneč, kisel fuzz, ki se ponavlja skozi celotno ploščo, nekaj do sedaj nevidenega: kitarski zvok itak šumi, včasih pa skladbe s cvrčečim učinkom poživi tudi bas kitara ali celo vokal. Nastopi posameznih članov so osnovni, a udrihajoči; če bi bilo kaj drugače, bi me že nekoliko zaskrbelo; rahel šok je le dvosekundni blast pri Deny the Truth!

Chemistry of Consciousness je kratek in ne izumlja tople vode, čemur mora biti primerna tudi recenzija. Končujem z mislijo, da je najnovejši studijski izdelek Toxic Holocaust še en korak bližje izpopolnitvi njihove punkovske vizije black in thrash metala. Pritegnil bo nove oboževalce, a ne v trumah, saj pri Toxic Holocaust gre za bend z ustaljenim slogom, ki pa lahko preseneti le pozitivno. Četudi bi Chemistry of Consciousness lahko kak komad razgibal ali podaljšal za odstotek ali dva, je naloga plošče zadovoljiti navdušence nad mastnim in zasitnim, obenem pa še vedno surovim metalom. In svojo nalogo izpolni hitro, učinkovito in s pomočjo nevarnih kemikalij.

twitter facebook