recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

26. 5. 2014  Psycho - Chainsaw Priest  (Selfmadegod Records, 2014)
If it ain't broke, don't fix it!

Dame in ljudje, v prejšnji recenziji sem omenil, da nekateri bandi ostajajo pri arheologiji in posledično zvenijo, kot da poslušamo neke pizdarije iz parih desetletij nazaj, ko smo se še igrali čajanke v fotrovih jajcih. Kdaj je tu gut, kdaj je to bed, kdaj pa je to ejtis treš rivajvl, ki je pač ibr bet. Imamo pa fotre Psycho, ki so nastali že 30+ let v pretekliku in so tako beyond kvlt, da je še internet komaj čul za njih.

If it ain't broke, don't fix it, pravijo. So kot nek arhaični telefon, ki ga najdemo na fosilih, a vseeno deluje za popizdit dob'r. Ma ajde, nimate gor ravno aplikacije za merjenje čustvene stabilnosti polaroidov, ki so bili izpostavljeni hrastovemu lubju, kjer bi lahko potem točnosti meritev primerjali z mojim prej omenjenim prijateljem litrom jabolčnega kisa iz Lidla, za katerega sem dal 60 centov, ampak deluje like a motherfucker.

Pičijo punk/hardcore/grind iz časov, ko zadnja zvrst uradno še ni obstajala. No, vsaj krščena še ni bila takrat. Kakorkoli, ob poslušanju te neandertalske simfonije sem si zamislil, da so to v bistvu hoteli izdati nekje leta 198x (vstavi poljubno enomestno številko, srčece), ampak so izdali šele zdaj, ker (izberi vsaj dve):

jim matere niso pustile in so čakali, kdaj bojo vse pomrle,

češnje dozorijo maja,

Jovo,

niso našli primerne naslovnice,

čustvene težave,

poštar je rabil nekam dlje, kot ponavadi, da je dostavil material,

aliens.

Če pa so res zdaj posneli, so pa pač bili v bunkerju zadnjih 30 let in niso imeli stika z zunanjim svetom. No, da ne bom samo bluzil o arhaičnem stilu, plata sama je brutal as fuck! To čaščenje primitivnosti vsebuje vse za zdravo rast in duha in telesa. Primitiven šus, preproste kitare s crusterskimi izpadi, zamlet vokal, ki me kdaj spomni na falzet Dana iz domačih šuserjev Đornata, ki v bistvu zvenijo dosti sorodno Psychotom tudi na področju nevokala. Mogoče so včasih skupaj mrože pasli in so se njihove sposobnosti glasbenega izražanja združile ali pa so v bistvu iste osebe iz drugega paralelnega vesolja, kjer so vsi Poljaki.

Haiku intermezzo!
Ptice letijo,

kot dimnik striže čustva,
jaz sem vesolje

Konec haiku intermezza.

Ena bolj seksi stvari pri motorka presti so slastno kratki komadi, ki v minuti povejo svoj sonetni venec. Ravno dovolj dolgi, da se čutijo (hihi, čutijo), kot neko dokončano delo, a ravno dovolj kratki, da nam ne dopizdi in da prostor novemu komadu … ki zveni skoraj isto, kot prejšnji. A jebiga, to vsaj pomeni, da so vsi bolj kot ne enako dobro odpičeni. Tudi sam album je dokaj kratka kurbica, saj ga je konec v 24-ih minutah. Imel sem ga na repeat in sem ga nevede preposlušal trikrat in sploh nisem imel občutka, da se je sploh končal in na novo začel. Zabavna zadeva. Priporočam :3.

twitter facebook