recenzije

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

Brujači

Ladanje

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

banner
banner

recenzija

26. 9. 2011  Wolves In The Throne Room - Celestial Lineage  (Southern Lord, 2011)
Trans-lingvistična pripoved podzavesti, ki pa se ne čuti kot individualna, oziroma avtorjeva, temveč kot skupinska, in bi zato namesto izraza 'podzavest' mogoče bil bolj na mestu termin 'prazavest'.

Ameriški Wolves in the Throne Room so (oziroma sta, saj gre za projekt bratov Weaver) dokaj nenavaden bend, in sicer ne le znotraj black metala kot nekega sorazmerno v lastne zanke ujetega fenomena, temveč tudi v okviru teh zank/pasti zavestno osvobajajoče se ameriške veje tega glasbenega podžanra. Tako v primeru studijskih posnetkov, kot tudi nastopov v živo, se Wolves in the Throne Room za poslušalca izkažejo primarno kot duhovna izkušnja, bend pa s tem hodi po tistem komaj oprijemljivem in neopisljivem ozemlju glasbe, ki obstaja in se ga dojema (ter sprejema) kot vmesni člen med človekom in bogom (torej: transcendenco); ozemlju, ki je bilo včasih verjetno ravno vsled bluesovskih prvin v rock'n'rollu sicer močno, a na katerega se je v zadnjih nekaj letih (desetletjih?) iz tega ali onega razloga sorazmerno pozabilo.

Celestial Lineage kaže še večjo samo-osredotočenost (in samozavedanje) od svojega predhodnika Black Cascade (ki je – če gremo še dlje nazaj – predstavljal nekakšno protiutež izjemno zadimljenemu in temačnemu albumu Two Huntress iz leta 2007), in zdi se, da na nek način predstavlja vrhunec nekega specifičnega Wolves in the Throne Room izraza v nekem specifičnem obdobju; trenutek, preden se strukture in ideje pričnejo sesipati same vase. Album preveva nekakšen nenavadno intenziven mistični ambient (oziroma, če nadaljujem sakralno izrazje: ritualistično komponento), ki poslušalcu seveda pušča prostor za sanjarjenje in odmik od sebe, obenem pa je to ravno tista sfera, v kateri se zgodi ciljna (oziroma želena) ali sakralna izkušnja ali transično zamaknjenje ali transcendentalna intuicija/vpogled; torej tista praktično neopisljiva komponenta glasbe, ki deluje kot medij v spiritualnem pomenu besede.

V tem oziru je Celestial Lineage mojstrovina in magnum opus Wolves in the Throne Room. Od hladnega jesenskega intra v skladbo Thuja Magus Imperium, prek nekakšne zemeljske intenzivnosti v Subterranean Initiation in celo nekoliko rock'n'rollovsko čuteče skladbe Astral Blood, pa do intimnega zaključka Prayer of Transformation album deluje kot celota in še dlje: ne kot zgodba, temveč kot trans-lingvistična pripoved podzavesti, ki pa se ne čuti kot individualna, oziroma avtorjeva, temveč – ne sprašujte me, zakaj in kako – kot skupinska, in bi zato namesto izraza 'podzavest' mogoče bil bolj na mestu termin 'prazavest'. Izdelek pred nami svoj vrhunec na nek način doseže v skladbi Woodland Cathedral, ki z zamaknjenim vokalom (recimo temu raje kar božansko zamaknjenim vokalom; predstavljajte si Pitijo v preroščiču v Delfih) Jessike Kenney ustvarja že skoraj neverjetno pristen ritualističen občutek, ki je poln ambivalenc: je hkrati strašljiv in domač, energičen in utrujen, zasanjan in osredotočen, opisen in čuten, sterilen in umazan.

Na drugi (zadnji) strani je Celestial Lineage povprečen album, če ga poslušamo strogo in zgolj z glasbenega stališča. Je dober, poslušljiv, a še vedno zgolj povprečen. Eden med tisočerimi. Problem je primarno v riffu; ta v glasbi Wolves in the Throne Room ni bil nikoli v ospredju, saj sta se brata Weaver vedno osredotočala na večje glasbene in posledično emocionalne enote. Vsekakor pa to ne spremeni dejstva, da si poslušalec po nekajkratnem poslušanju ne bi zaželel kakšnih bolj zanimivih in oprijemljivih riffov; sploh pa ker vemo, da sta jih več sposobna napisati (riff druge polovice skladbe Face in the Night Time Mirror pt. 2 iz albuma Diadem of 12 Stars je recimo eden bolj pristnih in hkrati minimalističnih riffov, kar sem jih slišal v black metalu). Toda ta glasba pač ni nek Darkthrone spinn off, kjer se Fenrizove izpade dojema kot svete zapovedi, ampak gre za zelo osebno in osredotočeno, intenzivno in mistično izkušnjo, za katero mora poslušalec žrtvovati svoj čas in se ji biti pripraven odpreti vsaj še na čustveni, če že ne tudi na spominski in podzavestni ravni.

Celestial Lineage skratka sega tako daleč, kot do sedaj ni še nobena Wolves in the Thorne Room izdaja, s tem pa odpira povsem nove poti in posega v sakralno na način, za katerega nisem pričakoval, da ga bom znotraj black metala kadarkoli slišal oziroma doživel.

Avtor:
twitter facebook