recenzije

Lacuna Coil

black anima

Enthroned

cold black suns

Hammerfall

dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

recenzija

16. 8. 2011  Decapitated - Carnival is Forever  (Nuclear Blast, 2011)
Kot Hidri, je poljski obglavljeni zveri zrasla nova glava - in kot Hidra (po tem, ko so ji odsekali eno glavo in ji je zrasla nova), je poljska pošast še močnejša in tudi bolj smrtonosna.

Dva meseca pred koncem leta 2007 je svet ekstremne glasbe pretresla novica o težki prometni nesreči, ki so jo poljski Decapitated doživeli v vzhodni Evropi. Če je že sam aspekt prometne nesreče pretresljiv, je novica o težki poškodbi vokalista Covana in smrti bobnarja Viteka bila toliko bolj močna, težka in grozna.

A najbolj je to seveda občutil brat pokojnega Viteka, Vogg, ki se je po tem dogodku moral najprej sprijazniti s smrtjo brata, nato pa se zazreti vase in sprejeti nadčloveško težko odločitev, da se vrne na odre. Najprej je to storil kot pomožni kitarist v zasedbi Vader, s katero je posnel album Necropolis in tudi igral v Ljubljani par let nazaj, a to, da je obudil Decapitated, je verjetno zahtevalo mnogo krvi in solza.

Kot prvo, od Vogga ni samo zahtevalo, da se sooči z duhovi preteklosti, ki jih je v celoti nadomestil in tudi komplementiral s tremi novimi člani. Kot drugo, od Vogga in imena Decapitated se je še pričakovalo, da bodo uspeli ne samo uspešno nadaljevati tradicijo njihovih ubijalskih nastopov v živo, temveč tudi, da bodo posneli ploščo, ki ne samo, da bo bila v čast bendu, ampak tudi pokojnem bratu, preteklim albumom in nenazadnje oboževalcem.

Če bi imel zgolj to v mislih, bi lahko od Decapitated sprejeli karkoli bi izdali in Vogg bi se morebiti ''zgovarjal'' na prej našteta dejstva. A Vogg je s to novo močjo in z novim bobnarjem Krihmom, basistom Heinejem in vokalistom Rafalom ustvaril plato, ki lahko s ponosom naslavlja še eno poglavje v opusu poljske zasedbe Decapitated.

Carnival is Forever je prva plošča po dolgih letih in tudi prva plošča na novi založbi, a kljub temu zveni kot logično in smiselno nadaljevanje albuma Organic Hallucinosis iz leta 2006. Decapitated so kot vedno spet bili v koraku sčasom (kar se pri njih zdi kot vrlina in ne kot dejstvo, da se pridružijo trenutno prisotnem trendu, da bi dobili predvsem denar in slavo) in kljub temu, da so kar nekaj časa sami bili zgolj opazovalci scene modernega ekstremnega metala, za razliko od kakšnih Necrophagist Decapitated so prišli v bitko dobro oboroženi, pripravljeni in morilsko učinkoviti.

To se ne kaže toliko v zvočni podobi (le-ta je manj masivna kot recimo pri predhodnih albumih), kot v dinamiki pesmi. Ta temelji predvsem na Voggovih kitarskih linijah, ki so šle še naprej v ustvarjanju melodij, ki istočasno lahko mešajo Meshuggah, Pantero, Suffocation in Morbid Angel ter na Rafalovih vokalih, ki se bolj nagibajo h Covanovi zapuščini in jo še izpopolnijo z raznimi niansami znotraj krikov, dretja in še česa (če podam zgolj namig: zveni kot Jens iz Meshuggah, malce bolj potenciran in ne toliko enoličen, vendar ne toliko raznolik, da bi njegovo ''petje'' spominjalo na tisto, kar smo recimo lahko slišali pri Scarve). Ob tem seveda ne gre zanemariti ritem sekcije, ki je res ubijalska, čeprav se mi zdi, da je Krihmovo bobnanje za zdaj malce bolj ''na ziher'', kar pa je tudi razumljivo, saj Vitekovega stila ni lahko (ali pa smiselno) posnemati/kopirati, hkrati pa je potreben čas, da se njegov talent popolnoma udomači v novem okolju; Heinejev bas pa je mnogo manj izrazit kot bas linije predhodnika Martina, čeprav na smrtonosnosti izgubi le kanček.

Album zveni malce nenavadno, a še vedno precej razgibano in ubijalsko. Sliši se, da je zadeva v popolnoma novi podobi, čeprav so tipični zvočni elementi še vedno prisotni, a prav milejša zvočna kulisa ustvari malce nenavaden, če ne celo moteč občutek, da vse zveni nekako zavito v vato. A to je le zvočna podoba ... zunanja, če sem bolj natančen. V razgibanosti in koheziji ter koherenci vseh drugih elementov vsake pesmi posebej, Carnival is Forever predstavlja moč, svežino in neverjetno popestritev vašim verjetno že vsega vajenim ušesom.

Album seveda ima svoje napake, a ogromno prednosti in novosti. Kar pa je najpomembneje - Carnival is Forever ni bil narejen samo zato, da se Decapitated lahko vrnejo z novo plato in potem gradijo predvsem s pogrevanjem stare slave in nostalgičnih trenutkov. Ne! Album je dokaz, da se iz trpljenja lahko rodi nekaj lepega in novega, kar lahko budi upanje in daje navdih za prihodnost, brez da bi zgolj slonelo na nostalgiji ali pa s svojo novo eksistenco in razvojem kazilo in uničilo tisto, kar je bilo nekoč davno postavljeno iz zgolj sanj dveh bratov in želje, da bi takrat mladeniči na svet pustili tak pečat, kot so njihovi predhodniki pustili na njih.

twitter facebook