recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

20. 6. 2015  Within Destruction - Carnage  (samozaložba, 2015)
Na malem albumu ne najdem nobene šibke točke, hkrati pa mi je (osebno mnenje) omenjen izdelek brez pomisleka boljši od prvenca.

In smo pri novi epizodi serije Slovenci in ekstremna glasba v letu 2015. Tokrat nam glasbeno novost predstavljajo jeseniški Within Destruction s ''singlom'' Carnage.

Omenjena zasedba na naši strani ni novost, ker ste jo že lahko spoznali prek prvenca From The Depths, kjer jo je urednik Ivan oz. Ivći primerjal  z melodičnimi death metal skupinami svetovne prepoznavnosti – In Flames (Colony era), kot tudi z metalcore skupinami, kot sta Killswitch Engage in slovenska zasedba Curse Of Instinct.

Ampak tokrat bom predstavil zadevo s svojega vidika, kjer bom izpustil ''mainstream'' melodične death metal skupine in se osredotočil na pravo/realno primerjavo skupin (F. U. Ivći!!!) brez pretiravanja.

Carnage

Mali album odpre istoimenska skladba Carnage, kjer v trenutku dobimo popolno brutalnost modernejših melodičnih death metal skupin. Že na samem štartu nas zadeva asociira na The Black Dahlia Murder. Instrumentalno povsem slično albumu Everblack in mislim, da so edini v Sloveniji, ki jim je to pravzaprav tudi uspelo. Enkraten naboj melodij in agresije v enem, kjer dobimo tudi vokalno popestritev oz. growl prepletanje Trevorja Strnada (The Black Dahlia Murder) in CJ-a McMahona (Thy Art Is Murder). Za scream presenečenje pa prileti duša iz onstranstva, in sicer vokal Roka Rupnika (ki se je glede na prvenec močno izboljšal!), ki spominja na preminulega Mitcha Luckerja (Suicide Silence).

Bloodbath

Druga polovica albuma Carnage pa preseka s skladbo Bloodbath (ki je sicer že bila predstavljena lansko leto – natančneje, meseca januarja). Od skladbe Carnage se razlikuje v smeri večje brutalnosti, kot tudi večje doze agresije, a se občuti melodika, ki spomni na Slaughter Of The Soul (At The Gates). No, če me je pri prvi skladbi zadeva asociirala na The Black Dahlia Murder, me Bloodbath v trenutku vrže v leto 2007, natančneje v album Malice skupine Through The Eyes Of The Dead. Instrumentalno se oblikuje preko melodike zgoraj navedenih At The Gates, a se hkrati drži tematike brutalnosti Through The Eyes Of The Dead.

Vokalno je zadeva še vedno na tistem področju, kot pri skladbi Carnage samo, da je občutiti večji growl vokala. Nepričakovana kvaliteta, ki je priznam nisem pričakoval.

Na malem albumu ne najdem nobene šibke točke - definitivno je boljši od prvenca. Edina napaka oz. minus točka je le, seveda, dejstvo, da gre za single oz. zgolj 2 komada. ŽAL! Upajmo, da je to predjed nečemu velikemu, kar nas bo - spet upam! - presenetilo kaj kmalu.

twitter facebook