recenzije

Haspyd

Перехрестя двох вітрів

Liturgy

Origin Of Alimonies

Draconian

Under A Godless Veil

Liturgy

H. A. Q. Q.

Sufosia

Connection Failed

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

banner
banner

recenzija

17. 11. 2013  AFI - Burials  (Republic Records, 2013)
V celoti je album Burials presenečenje, ker sem vseeno pričakovala nekakšno kopiranje albuma Crash Love, a so me AFI vseeno presenetili in naredili konkreten album, ki je vreden večkratnega poslušanja in hvale.

AFI (A Fire Inside) verjetno poznate že vsi. Na samem začetku so svoje ime zaznamovali s hardcore punk igranjem, ki se je kasneje prelevilo v bolj punk rock/horror punk čaščenje skupine Misfits (Danzig era).

Iz horror punk žanra pa so leta 2006 naredili korak naprej in se bolj osredotočili na electro pop/rock z izdajo Decemberunderground, s tem pa pridobili nove poslušalce, a hkrati tudi nekatere izgubili.

Izdaja je bila precej drugačna, mnogi še vedno trdijo, da so se z Decemberunderground ''pomehkužili'' in se prodali (kar pa teoretično ni res – njihovo ime je bilo že pred omenjeno izdajo precej znano po celotnem svetu).

3 leta kasneje, po zgoraj navedeni izdaji Decemberunderground, pa je napočil čas, da se dokažejo še v bolj rock vodah -  pri izdaji Crash Love.

Iz osebnega vidika lahko rečem, da navkljub večji prepoznavnosti, so AFI pri Crash Love izgubili tisti čar, ki je mnoge od nas pritegnil k poslušanju, ker velja le za stadionski rock izdelek, ki žal sledi ostalim.

4 leta kasneje pa smo priča albumu Burials.

Pred izidom albuma Burials je skupina navajala, da se bodo z albumom vrnili nazaj h koreninam in izdajam, kot so Black Sails In The Sunset in The Art Of Drowning (horror punk era), kar pa je lahko za vsakega posameznika tudi dvomljivo, ker vsi vemo kaj pride iz tega, ko skupina pred izidom navaja, kaj od albuma lahko pričakujemo.

Burials odpre skladba The Sinking Night, kjer prejmemo tisto, kar je skupina trdila pred izdajo. Je hitrejše in je bolj temačno. Vokal Daveya Havoka nas takoj vrne nazaj na tiste izdaje, ki smo jih in jih še vedno obožujemo. Čuti se strast in želja po kreiranju kot v preteklosti.

Instrumentalno pa so malce bolj osredotočeni na post hardcore žanr, pomešan s kančkom horror punka.

Interesanten uvod za prihajajoče skladbe na albumu.

Vendar, da vas uvodna skladba ne bi zmedla, raje kar vnaprej povem, da album ne bo povsem tak, kot so sami navajali in takšen kot je The Sinking Night.

Na primer, delce Decemberunderground bomo prejeli pri skladbi No Resurrection ter The Face Beneath The Waves.

Obe skladbi vključujeta tisti ambientalni dodatek elektronske glasbe, pomešan z goth rock žanrom. Ni slabo, je pa vseeno malce razočarano.

Svetle točke oz. najboljše skladbe na albumu najdemo pri 17 Crimes, ki nas vrnejo na The Art Of Drowning. 17 Crimes nam ponudi melodije punk rock ter post hardcore žanra in ogromno ''sing-a-long'' delov. Skratka tisti recept iz preteklosti, ki je nalezljiv in poslušljiv.

Poleg 17 Crimes pa se izkažejo tudi v indie/rock/dream pop… vodah, po načelu skupin The Cure ter The Smiths, pri skladbi A Deep Slow Panic. Nežno, a še vedno malce hitreje kot bi pričakovala.

V celoti je album Burials presenečenje, ker sem vseeno pričakovala nekakšno kopiranje albuma Crash Love,  a so me AFI vseeno presenetili in naredili konkreten album, ki je vreden večkratnega poslušanja in hvale.

Avtor:
twitter facebook