recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

14. 2. 2017  Testament - Brotherhood of the Snake  (Nuclear Blast, 2016)
Kdor išče agresivno plat Testament, jo najde pri Brotherhood of the Snake.

Testament so ena tistih thrasherskih skupin, pri katerih nivo kakovosti nikakor ne popušča. Tokrat se vračajo s ploščo Brotherhood of the Snake, ki jo krasi žleht naslovnica v stilu zgodnjih devetdesetih, ritem sekcija pa je ravno tako sanjska ekipa iz omenjenega obdobja. Lahko kaj gre narobe?

Nič večjega. Brotherhood of the Snake je močna plošča, ki jo vodi masten, nasikan zvok kitare in udrihajoč robotski boben, medtem ko vokalist Chuck Billy zveni naravnost zlobno. Vse skupaj dejansko spomni na mešanico njihovih zadnjih albumov in starejših izdelkov iz konca devetdesetih z dozo direktnih in težkih rifov, ki se morda odtenek manj opirajo na tehničnost. Kar niti slučajno ni narobe – uvodno salvo sestavljajo tri skladbe, ki galopirajo po nizkih tonih in kažejo vokalno zlobo Chucka Billyja v nulo.

Skladba Seven Seals odpre maidnovsko melodiko, po kateri Testament zadnje čase znajo poseči. Dvojne kitarske harmonije pri tej skladbi bodo gotovo hit v živo, kot tudi sledeča skladba Born in a Rut, spevna rokerska himna v slogu plošče The Ritual oz. Down for Life s plošče The Gathering. Tu zasije tudi Alex Skolnick, ki ima na tej plošči zaradi mesnatosti in udrihajoče narave skladb morda malo manj prostora kot po navadi. Kar je po svoje tudi v redu, saj človek na tej točki nikomur ne rabi dokazati ničesar – če skladba oz. album to potrebuje, je solističnih izletov več, če ne, pač manj; skladba je na prvem mestu, česar se Testament zavedajo.

Z vidika glasbe vidim zgolj posamezno stvar, ki nekoliko škodi sicer precej starošolskemu albumu, in sicer zvok bobnov. Virtuoz Gene Hoglan na svojih zadnjih nekaj ploščah zveni nečloveško. Tega ne mislim v smislu zahtevnega igranja, saj je v devetdesetih igral mnogo bolj tehnično ambiciozno, pač pa nekako vsi udarci delujejo računalniško, umetno: gl. skladbi Centuries of Suffering in Black Jack ter njune plastične blast beate.

Osebno me je najbolj navdušila skladba Neptune's Spear z dobrimi rifi, rahlo blackmetalskimi pridihi ter spevnim refrenom, ki se prav res vije kot nekakšna kača. Poleg računalniško zvenečih bobnov pa me zmotijo zgolj še besedila, ki so na trenutke naravnost najstniška. Mislim, Cana-Business? A res? Sicer pa gre za izjemno agresivno, če ne prav najbolj surovo in brutalno Testament ploščo po dolgem oz. celo kdajkoli. Kdor išče agresivno plat Testament, jo najde pri Brotherhood of the Snake.

twitter facebook