recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

21. 10. 2014  SuperCharger - Broken Hearts And Fallaparts  (Gain Music, 2014)
Serendipity.

Z izrazom serendipity sem se prvič srečala med študijem, ko smo se ukvarjali s sociologijo kreativnosti, pomeni pa srečno naključje ali prijetno presenečenje, tudi nepričakovano odkritje. Kot je bilo na primer slučajno odkritje penicilina. Izraz se uporablja v znanosti, tehnologiji, kot koncept in metoda obstaja v sociologiji in semantiki. SuperCharger pa so moj trenutni glasbeni serendipity.

Priznam, da do koncerta Crucified Barbara, kjer so bili SuperCharger predskupina, njihove glasbe nisem niti najmanj poznala. Ne samo to, še nikoli nisem slišala za njih. Tudi priznam, da predskupine velikokrat preskočim, saj mi pogosto kvarijo pričakovanje glavnih nastopajočih. No, in srečno naključje je pripeljalo do tega, da sem se med njihovim nastopom znašla pod odrom. In od tistega trenutka naprej me skupina spremlja pri jutranjem umivanju zob, na poti v službo, služi mi kot glasbeno ozadje pri delu, potem pa me pospremi domov, kjer nadaljujeva to razmerje. Skratka, zadnje tri tedne so SuperCharger moj sound track. In kako razložiti to navdušenje? Težko.

Danska skupina je prvi album Handgrenade Blues izdala leta 2009, z njim pa je že določila tipiko svojega zvoka, ki se jasno izriše na primer pri komadih If You Wanna Rock in Hell Motel. 2011 je sledil njihov drugi izdelek That's How We Roll  - in ja, that's how they roll. Prvi komad Heart on Overdrive je pristal tudi na sound tracku filma The Last Demon Slayer, Redemption Song pa so posneli v sodelovanju z Mio Coldheart, Crucified Barbara pevko.

Na koncertu v Ljubljani sem si priskrbela njihov zadnji izdelek Broken Hearts and Fallaparts, ki je od - začetka do konca - album kot se šika. Gre za povsem logično nadaljevanje prejšnjih dveh. In to je mišljeno skrajno pozitivno. Fantje so izoblikovali svoj stil, znotraj katerega napredujejo in gradijo naprej. Hardrock/rock'n'roll/metal s primesmi na trenutke južnjaškega zvoka. Težko za enoznačni opis, dobro za raznovrstnost poslušanja. Tudi na tem albumu se niso branili glasbenih sodelovanj. Pri Blood Red Lips sodelujeta člana skupine Mustasch Ralf Gyllenhammar na vokalu, David Johannesson pa je prispeval kitarski solo. Glasovno pomoč pa je ponudil tudi Nicke Borg od Backyard Babies pri komadu Five Hours Of Nothing.

Že prvi komad albuma Like a Pit Bull je čisti šus, v katerem dobiš točno to, kar skupina ponuja. Rokenrol z umazanim klubskih pridihom, ki te ne spusti od prvega do zadnjega rifa. Sledi malenkostno bolj umirjen in nežen Supercharged, ki pa vseeno ne popušča. O tistih, ki vedno za vse krivijo druge. Brace your self for Supercharger! Potem pa Blood Red Lips, prvi singel albuma. Bejbe, rokenrol in skušnjave. In tako naprej. Žlahtno prekajen vokal Mikkela Neperusa, s pravim hardrockovskim glasbenim okvirjem. Opazna je tudi navezanost skupine na Hamburg (Hung Over in Hamburg, Sunrise Over Reeperbahn), ki je nekakšen lunapark za odrasle. Tisti, ki ste ga izkusili, veste, da zasvoji. Mesto alternative, glasbe in nočnega življenja. In te občutke zajema tudi njihova glasba.

Predlagam v poslušanje glasbeno odprtim ne-100%-tr00 metalcem, ki se ne upirajo na trenutke bolj popiš zvoku in spevnim komadom, hkrati pa imajo radi pravi hardrock s kitarcami in energijo.

In ne, niso vsi danski bendi kot Volbeat.

twitter facebook