recenzije

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

banner
banner

recenzija

17. 5. 2011  Stillness' Blade - Break of the Second Seal ...  (Punishment 18, 2010)
Če bi Break of the Second Seal – The Eternal Damnation bil film, bi ga odlikovala dobra zgodba, a ne tako dobra izvedba le-te.

Italijanski trio oz. duet s ''session'' bobnarjem, Stillness' Blade je izdal drugi del svojega opusa o morilcu, ki skozi umore uničuje nepopolnost in postaja bog.

Vsaj takšen vtis o tematiki dobiš, ko prebereš spremljevalno knjižico, v kateri je tudi natančno razloženo, da je postavitev pesmi, vsaka zgodba znotraj posamezne pesmi, vsak zvočni detajl tam z namenom in služi kot zvočna kulisa zgodbi. Tudi sam album je del večplastnega koncepta, ki se je začel s prvo ploščo, nekega dne pa se bo končal s samomorom antagonista (album ali dva kasneje). Besedila žal niso najmočnejša stran pisca tekstov, očitno mu materin jezik gre bolje od rok, saj pri rabi angleščine kaže dokaj veliko dozo ali enostavnih izrazov ali pa nenavadne sintakse. Bog ve, kako bi to zvenelo v italijanščini. Ni pa vsak dan tak, da dobiš v roke tehničen death metal s takim konceptom oz. le-ta ni tako očiten kot pri albumu Break of the Second Seal, ki nosi še podnaslov The Eternal Damnation.

Zgodba vam je lahko všeč, a če vas zanima zgolj zgodba, posezite po knjigah Poppy Z. Brite, če vam takšna tema res leži. Zvočna kulisa zgodbi vseeno ne naredi tolikšne usluge.

Profanity je vseeno medij, ki se prvotno ukvarja z glasbeno podobo in le-ta pri zasedbi Stillness' Blade ni tako slaba, čeprav tudi ni pretirano močna. Če jo primerjam s kakšnim drugim italijanskim bendom, ki misli, da je death metal to, da zveniš kot Roswell 47 od Hypocrisy, je Breaking of the … res prava stvar. Bobnar Antonio Donadeo, ki ga poznamo kot bobnarja zasedbe Vital Remains (no, vsaj bil je bobnar na turneji leta 2007 ali 08), je po eni strani vnesel veliko hitrih vložkov, a vidi se, da se človek razume v dinamiko, zato mu tudi počasnejši ritmi niso tuji. A hitri vseeno prevladujejo.

Kitarske linije Maxa Schitoja (ne smejte se, prosim!) so tudi zanimive, ravno prav morbidne, ne preveč komplicirane do mere neposlušljivosti, a na trenutke vseeno premehke (ali pa jih take naredi splošna zvočna slika plate). Bas Gianpaola Marsana je ravno prav prisoten in na nek ''gorgutsovski'' način ravno prisrčen. Je pa vseeno morda vse skupaj zavito v nekakšno vato otožnosti, kar od death metala a la Obscura ali pa Odius Mortem bolj nese v žalostinko, ki jo je predstavljala zadnja plata zasedbe Vehemence.

Je pa vokal prej omenjenega Maxa tisti, ki bi lahko bil bolj izpostavljen, bolj razgiban, bolj smrtonosen. Po eni strani je brutalen, a bolj tako kot pri zadnji Monstrosity, ne pa recimo Suffocation, kar bi morda tu bilo vsaj za prikaz morilca boljša izbira. No, vsaj zveni mnogo bolj unikatno, kot pa vsi tisti, ki kopirajo Petra Tagtrena ali pa deathcorovce. Škoda le, ker ni še malo Killjoya ali Johna Paolineja (ex-Mortal Decay), ki bi res ponazorila morilsko atmosfero.

V šoli italijansko obarvanega death metala Stilness' Blade z bolj očitnim spogledovanjem z ameriško death metal šolo in majhno dozo evropske melodike res izstopajo, prav tako kot Illogicist, Hubris ali Karnak. Je pa album Break of the Second Seal – The Eternal Damnation vseeno tudi dokaz, da ni treba iti daleč od meje, da slišite dober in razgiban death metal, pa tudi dokaz, da danes pod death metal ne pojmujemo le mladeničev z ogabnimi frizurami, ki pojejo o zlomljenih srcih.

twitter facebook