recenzije

Haspyd

Перехрестя двох вітрів

Liturgy

Origin Of Alimonies

Draconian

Under A Godless Veil

Liturgy

H. A. Q. Q.

Sufosia

Connection Failed

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

banner
banner

recenzija

22. 11. 2014  Machine Head - Bloodstone & Diamonds  (Nuclear Blast, 2014)
Ko požrem površinskosti, lahko uživam v skladbah.

Laično-okultne teme pomešane s sprano različico družbene kritike in kvazi-srednjeveški imiđ so način, katerega so Machine Head izbrali za prilagoditev ozračju sodobne težke glasbe. S tem dejstvom bi rad razčistil čimprej: Machine Head imajo s tem toliko veze, kot so Alestorm zares pirati, se pravi čisto nič. Kljub temu da so me s tem kot dolgoletnega fena, ki mu je pri Machine Head ustrezala ravno prizemljenost, nekoliko odtujili, jih je to očitno mnogo bolj inspiriralo, saj je plošča Unto the Locust kazala znake utrujenosti, ki jih njihova najnovejša, Bloodstone and Diamonds, ne.

Melodije so dobre in v pravem, rahlo melodramatičnem stilu, ki bendu pritiče. Tokrat jim je celo uspelo vpeljati pravi blast, saj je tisti na prejšnji plošči le na pol dosegel svoj cilj. Dave McClain je soliden, energičen in odlično podpira glasbo, nekaj, kar metalu dandanes manjka, saj bobnar ponavadi skuša povoziti kitarista in obratno.

Solistični momenti se močno sklicujejo po osemdesetih, seveda povsem uspešno, saj je tako kot McClain tudi Phil Demmel mojster svojega glasbila. Kljub napuhu, ki se kopiči okrog neposrečenega koncepta, katerega si je bend izbral za ploščo, vseeno priznam, da se godala in zborovski slog petja dobro stopijo z melodično podobo plate.

Bend kljub novemu basistu MacEachernu torej zveni sproščeno in uigrano. Včasih celo malo preveč, saj se skladbe gotovo manj razlikujejo med seboj kot tiste na The Blackening, vsekakor pa vse skupaj zveni manj sladkokislo in forsirano kot prejšnja plošča. Kar niti ne bi bil problem, če zadeva ne bi bila dolga dobrih 70 minut (!), torej enkrat preveč!

Vseeno pa ne gre, da se ne bi za trenutek posvetil tudi tematiki, saj se z besedili in podobo benda v letu 2014 nikakor ne poistovetim. Na starejših ploščah vedno najdem neko novo, do tedaj neodkrito plat, tokrat pa Machine Head postrežejo z neokusnimi in povsem nesubtilnimi spranimi modrostmi, ki apelirajo na najnižji skupni imenovalec poslušalcev metala:

I want to burn down Wall Street, baby/And fan the flames of discontent like Hades

Obup.

Ko požrem površinskosti, lahko uživam v skladbah. In Bloodstone and Diamonds je pravzaprav zbirka skladb, ponujena potrošniku, ki za nakup plošče hoče veliko, saj je Robb Flynn glede na objave na spletu očitno premišljeval o tem. To je dobro in pošteno, saj so skladbe močne, četudi bi sam raje videl krajši album, ki teče odtenek bolj dinamično.

twitter facebook