recenzije

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

banner
banner

recenzija

4. 6. 2017  Black Reaper - Blood Moon Rising  (samozaložba, 2017)
Dobre melodije in soliden groove nakazujejo na skupino, ki ji talenta ne manjka… ampak ga bo treba še razvijati in kaliti.

Ko sem v recenziji plošče Lintver napisal, da je thrash metal skupin v Sloveniji malo, sem mislil predvsem v primerjavi s preteklim desetletjem, a tudi na to, da je vse manj prišlekov na tem glasbenem področju. Black Reaper kljubujejo tej normi, saj gre za novonastalo skupino z Goriške, ki igra precej ekstremno inačico thrash metala.

Plošča Blood Moon Rising se začne z melodičnim, atmosferičnim uvodom, ki vodi direktno v naslovni komad. Refren le tega gre hitro v uho, pesem pa se lepo razvije, brez da bi karkoli »trznilo« ali zmotilo pri samem toku riffov. Kul solaža in blast beat na koncu sta zanimiva kompozicijska prijema. Prva skladba vsebuje melodične motive, ki so sposojeni iz drugih podzvrsti metal glasbe, kar je vsekakor dobrodošlo pri thrashu. Preostanek plošče ohrani te vplive, čeprav še vedno prevladujejo thrasherski riffi, vedno znova pa se ponavljajo tudi kompozicijski prijemi.

Kolikor sem lahko videl v živo, so vsi člani Black Reaper v najstniških letih, zato vsekakor gre pohvaliti njihovo vztrajnost in kljubovalnost, ker so se spravili igrati tako zahtevno zvrst glasbe. Ker pa recenziram glasbo, ki je tu na posluh, upoštevam zgolj, kar slišim, in ne ostalih faktorjev skupine. Tako lahko rečem, da so kitare odigrane solidno z občasnimi manjšimi razhajanji med levo in desno, klasični soloti v slogu osemdesetih pa gredo lepo v uho in dobro pašejo h glasbi. Vokal je manj prijeten na posluh, saj ga zakrijejo efekti in zveni kot nekakšno zlobno govorjenje in niti ne kot krik – ravno tako me pri bobnih zmotijo nekateri »sfušani« hitrejši oz. bolj tehnični deli, ki so v kontrast srednjim tempom in počasnejšemu »groovu« - takšni deli bobnarju Patriku namreč gredo res dobro od rok in prikličejo v spomin velike bobnarje osemdesetih let, kot sta Ventor in Benante.

Kompozicijsko se po naslovni skladbi stvari nadaljujejo v podobnem duhu. Močno prevladujejo hitri tempi z riffi, ki so si med seboj precej podobni in je zaradi tega včasih skladbe težko razlikovati. Plošča bi bila vsekakor bolj raznolika, če ne bi nenehno vztrajala pri dvojni stopalki in menjavi Slayer beata ter blastanja. Ravno to, da se skladbe med seboj zlijejo, je velika šibkost plošče, saj je od vseh podzvrsti metala ravno tu verjetno najpomembnejša. Pri klasikah, kot je Pleasure to Kill, je namreč napake pri igranju še moč prezreti, a ploščo nesejo ravno raznoliki komadi, ki so pri Black Reaper v manjšini. Na koncu je le nekaj delov, ki ostanejo v spominu; poleg Blood Moon Rising so tu še March of the Reaper in akustični uvod v Agent Zero ter epska solaža kasneje v komadu, tudi sam konec plošče z zlobno melodijo in megadethovskim govorjenjem čez riff ustvari temačno atmosfero, ki si jo zlahka zapomnimo. Naravnost zmotil pa me je konec Black Jack, kar pa ne gre pripisati skladbi sami, pač pa produkciji, saj bobni tu preglasijo vse ostalo. Preostanek plošče ima dober, čeprav nekoliko nenaraven zvok bobna, medtem ko kitare zvenijo škatlasto na podoben način kot pri Lintver. Tu velja pripomniti, da je daleč od tega, da bi produkcija bila nejasna, saj se skozi veliko večino plošče vsa glasbila dobro razloči, le njihov zvok ni vedno povsem na mestu.

Če potegnem črto, gre pri Black Reaper in njihovem prvencu Blood Moon Rising vsekakor še za skupino v zgodnjih fazah razvoja. Veseli me, da so se lotili takšne zvrsti glasbe, ki tako od poslušalca kot od glasbenika zahteva veliko, sploh v dobi, ko v Sloveniji in drugod metal deluje vse bolj in bolj zapakirano in je po takšnih oblikah glasbe enostavno lažje poseči. Black Reaper temu nasprotno zvenijo iskreno, zato upam, da bodo nadaljevali na svoji poti in ne bodo prekinili s trdim delom. Tega ne bi napisal, če v prvencu ne bi slišal potenciala, saj dobre melodije in soliden groove nakazujejo na skupino, ki ji talenta ne manjka… ampak ga bo treba še razvijati in kaliti. Dejstvo namreč obvelja, da je prvenec Blood Moon Rising kot studijski izdelek precej pomanjkljiv.

twitter facebook