recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

29. 9. 2014  Decapitated - Blood Mantra  (Nuclear Blast, 2014)
Expect the unexpected!

Poljski Decapitated so med drugim v svoji karieri dosegli to, da je vsak album sledil neki skupni liniji razvoja, a je hkrati ohranil unikatne identitete. Od čisto death metalskega prvenca Winds Of Creation prek preobratnega Organic Hallucinosis pa vse do pravkar iz pečice prispelega Blood Mantra je jasno, da Decapitated nikoli niso hoteli ostati samo v enem območju udobja in ležati na lovorikah tako dobrega prvenca kot dejstva, da prihajajo iz države, ki je metal sceni dala Vader, Behemoth in podobne. OK, mogoče je pri tem imela velik delež tudi tragična prometna nesreča leta 2007, ki je spremenila življenje predvsem danes še edinemu originalnemu članu, kitaristu Voggu, ki je v njej izgubil brata (bobnarja Viteka) in ki je za vekomaj zaznamovala vokalista Covana, ki še danes okreva, a mislim, da bi bilo bolano trditi, da si umetniki želijo take spodbude samo zato, da uresničijo tisto reklo ''Iz trpljenja se rodi največja umetnost.'' ali pa ''Per aspera ad astra.'', še bolj bolano bi bilo sploh trditi, da si je kdo od njih tega želel.

Preden zabluzim – poslušalci zasedbe že veste, da se bend z vsako plato razvija in vedno udari precej nepričakovano. Ostalim polagam na srce naj gredo po vrsti vsako plato posebej, če že ne verjamejo mojim besedam.

Po odličnem vrnitvenem albumu Carnival Is Forever se Decapitated vračajo z albumom Blood Mantra, ki ga je napovedal single The Blasphemous Psalm To The Dummy God Creation in ki je v svojih slabih treh minutah dal namigovanja, da bo album precej bolj vlekel na Organic Hallucinosis ali pa na The Negation in Nihility. Ko poslušate 46 minut dolg album Blood Mantra, vam je jasno, da zadeva ni tako enostavna.

Album je zanimivo zvočno popotovanje. Če je The Blasphemous Psalm … poklon preteklosti benda, potem je z ostalimi komadi jasno, da bend (ki je v zadnjih letih spet zamenjal bobnarja in basista) zna presenetiti in je sposoben ustvariti nekaj, česar od njih ne pričakujemo. Po dokaj hitrem otvoritvenem komadu in sledečem reprezentativnem singlu, se pojavi komad Veins. Ki strelja skorajda rammsteinovsko-samaelovsko-noctiferijanske riffe, ki jih podkreplja dokaj straight, skorajda popoiden boben. Kar se potem prenese v sledeči komad Blood Mantra, ki po dokaj predvidljivem prvem delu preseneti s totalnim Slayer worship riffom. No, mogoče je to komad Nest ali kateri že, ampak pomembno tu je dejstvo, da se bend spozna na dinamiko. Potem se zarola monolitno težak in mračen Blindness in tako dalje.

Ko se malce oddaljim od drevesa in pogledam gozd, če se tako izrazim, je jasno, da so Decapitated iz death metalske šole, ki je vplivala na zgodnejše obdobje (think Morbid Angel, Vader, kasneje pa Necrophagist in Nile) in nato groove metal šole, katero je več kot očitno zaznamovala Pantera, prišli v čisti Meshuggah worship. Riffi so Decapitated 100 %, a podkrepljeni z zvočnimi pasažami, ki vzore očitno najdejo pri Meshuggah norcu Fredriku Thorendalu. In ta digitalni podpis se vleče skozi vso plato, kar ustvari zelo zanimiv in še bolj mračen pridih, kot ga je ponujal Carnival Is Forever. Potem je tu Rafalov vokal, ki spominja na trpeče in hladne krike Jensa Kidmana. Spet komad Blindness, npr.

Bobni, ta točka, kjer se pri Decapitated lomijo kopja, kjer se v vročih debatah uničujejo prijateljstva itd. Po Viteku in nato Krimhu je v bendu zdaj Mlody. Ki ni mogoče tako baročno obogaten s kompleksnimi ritmi, kot sta bila njegova predhodnika, a je vojaško udaren. Ko je treba igrati hitro, to počne odlično. Ne komplicira in lomi ritme povsod, njegov delež popovskih bobnov (komad Veins) je več kot očiten in s tem postavi zelo zanimivo držo proti primerjavi z Meshuggah. Thomas Haake ne bi nikoli izvajal takšnih for in to je kul, ker je nepričakovano, na trenutke mogoče moteče, sčasoma pa briljantno. Ko je pa treba komplicirati, to tudi stori, a mu sama plata ne ponuja glih trenutkov, kot sta bila nekoč komada Day 69 ali pa A View From The Hole. Je pa groova več kot dost (če si večinoma na turnejah z Lamb Of God ter Meshuggah, je jasno, da boš od tega precej prevzel – zavestno ali pa ne).

Plata je težka za poslušati in ni tako logičen prehod v nove cone, kot je bil predhodnik Carnival Is Forever. A vse Decapitated karakteristike so tu, čeprav izražene precej drugače kot prej. Kar pomeni, da jim je spet uspelo.

twitter facebook