recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

20. 2. 2012  Goatwhore - Blood For The Master  (Metal Blade, 2012)
Goatwhore iz New Orleansa se po parih letih vračajo z otrokom albumov Haunting Curse in Carving Out The Eyes Of God. Antikrist je srečnima staršema definitivno lahko v ponos!

Po tem, ko so z albumom Haunting Curse Goatwhore svojo željo po ekstremnosti pripeljali … no, ne prav do ekstremnosti, ampak gotovo do svojih skrajnih meja, so z naslednikom Carving Out The Eyes Of God odločili raziskati, kdo za vraga sploh so in kaj je tisto, kar jih naredi najmočnejše.

S še eno dobro opravljeno nalogo je temu primerno album Blood For The Master plod ljubečih staršev, naslednik predhodnikov, ki sta raziskala oba ekstremna spektra Goatwhore univerzuma in album, ki ga današnja metal scena brez težav sprejme medse.

Čeprav je bolj podoben albumu Carving …, Blood For The Master vseeno črpa iz dolgoletne zgodovine neworleanske zasedbe, kar je opaziti v temačni atmosferičnosti, dobrih riffih, nepredvidljivih, a smiselnih glasbenih strukturah in seveda vztrajni peklenski sporočilnosti apokaliptične četverice.

Za razliko od mnogih albumov, je Blood For The Master kitarski album. Gotovo Sammy Duet ni kitarski virtuoz, je pa zdaleč od zgolj nekega poznavalca parih akordov in piskajočih solaž, ki se izgovarja na ''feeling''. Sammy zna kanalizirati kitarske refleksije svoje demonske narave, zato se ne čudite, da možakarju uspeva združiti čare Judas Priest z Venom, Celtic Frost z Morbid Angel ali pa Discharge z Down. Sammy se predvsem z nalezljivimi riffi, ki so glasni in direktno v vašem obrazu giblje v širokem spektru, ki ga pa skorajda neopazno, a vseeno obogati še novi basist James Harvey. Solaže možakarju žal niso močnejša stran, se pa vseeno najde kak trenutek na plati, kjer ''solaža'' pač ne pomeni ''kopiranje manijakalnega piskanja Kerryja Kinga'' ali pa s svetlejšimi toni obogatenih likov, kot jih poznajo veljaki stare švedske death metal šole, Dismember. So pa kitarski izrazi gotovo najpomembnejši faktor, da plata uničuje vse pred sabo.

A čar Goatwhore je tudi v tem, da bobnar Zack Simmons v obdobju bobnarjev, ki če jih ubiješ ne morejo enega ritma odigrati tekoče (''djent infestation bullshit'' jaz temu pravim), zna slediti glasbi. Po eni strani je kot Hellhammer, potem pa kar naenkrat postane Dave Witte, se ošvrkne na Fenriza in mu doda še ščepec zgodnjih Judas Priest. Vrhunsko!

Če pa ''kozelkurba'' nima glasu, je vse zaman. Na srečo je Ben Falgoust v zadnjih letih postal še bolj izrazita vokalna pošast. Kot bi svetu želel dokazati, da ima neverjeten spomin, Falgoust pljuva dolga besedila (ki se v večini ne ponavljajo) po vsem, kar je sveto in čisto. Njegov glas je precej izstopajoč na sceni in nasploh unikaten, če mene vprašate, potem pa mu dodate še peklenske Sammyjeve krike in dobite demonični dvojec, zaradi katerega Jezušček cuka fotra za hlače in joče kot punčka.

Vrhunci plate so gotovo že na začetku – furiozni Collapse In Eternal Worth, metalsko himnični When Steel And Bone Meet ter kot dobro desetletje nazaj morbidni In Deathless Tradition odlično nakažejo, da je plošča lahko še bolj zanimiva in bogata kljub temu, da bend že dobrih 15 let pluje v vodah ekstremnega metala. Potem pa imate vsaj še 9 komadov …

Kot je Sammy pravil v intervjuju – mogoče niso odgovor na smrt bogov, so pa gotovo pomembno orožje. In meč, ki ga vihtijo v roki, je Blood For The Master!

twitter facebook