recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

23. 12. 2011  Deadlock - Bizarro World  (Lifeforce, 2011)
Mogoče bi Deadlock vseeno potrebovali kakšno leto več premisleka, da bi skladbe lepše stekle v ušesa.

Nemški sekstet Deadlock je nase opozoril leta 2007 z albumom Wolves, ko je v njihovo zasedbo prišla pevka Sabine Weniger, s čim so razni gothic bendi z ženskim vokalom dobili lepo konkurenco. Ne samo, da je bil vokal Sabine zelo simpatičen, temveč je zaradi bolj agresivnega pristopa skupina pridobila več moških oboževalcev. A po albumu Wolves je kmalu padlo. Naslednik Manifesto je prepričal z dvema skladbama, ostalo je delovalo na hitro spisano in posiljeno.

Podobna zgodba kot na Manifesto se dogaja pri Bizarro World. Čez pevko nimam kaj poreči. Njen glas je še vedno lep, posega po raznih drugih stilih petja, ampak ostalo pa žal ne izstopa, ker so njene linije narejene po istem kopitu in žal tu ne gre ravno za živahnost vokala. Dihotomija vokalov je sicer poglobjena z grobim vokalom, kar poda Deadlock diverzifikacijo. Pride sicer do nekaj agresivnih momentov, kot pri skladbah Falling Skywards in Brutal Romance. Ostalo pa deluje precej zdolgočaseno, brez pravih idej. Tudi izstopajočih refrenov kot včasih je bolj malo. Predvsem pa je prisotnih preveč melanholičnih skladb. OK, saj se dogajajo naravne katastrofe, vojne, takšno in drugačno mučeništvo, vendar z žalostnim kritiziranjem skupina ne bo prišla do svetle točke. Malo dinamike skuša skupina pridobiti s techno/trance vložki, otožnim klavirjem, a nekako celote aranžmajev niso dovolj prepričljive.

Pika na i je tu sam zvok, ki je žal preveč sterilen, kar je zasluga njihovega kitarista, ki bi rabil še kar nekaj lekcij, da bo izdelek zvenel spodobno. Mogoče bi Deadlock vseeno potrebovali kakšno leto več premisleka, da bi skladbe lepše stekle v ušesa.

twitter facebook