recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

recenzija

25. 11. 2012  Verse - Bitter Clarity, Uncommon Grace  (Bridge 9 Records, 2012)
Verse so z zadnjo izdajo pokazali in dokazali, da je tista vmesna pavza bila potrebna, da so si kot skupina vzeli malo oddiha in izdali album njihove kariere.

Založba Bridge 9 Records je ena izmed tistih zmedenih založb, ki na leto izda polovico dobrih in polovico (mogoče tudi malo manj) precej dolgočasnih albumov. V tem letu smo bili priča, kar precej nezanimivih izdaj (recenzije na Profanity Dead Swans, Expire in Terror) in nekaj zanimivih (v bistvu samo Gallows) in tokrat nam ponudijo več kot le zanimivo, kvalitetno in poslušljivo izdajo skupine Verse.

Skupina, ki je leta 2003 nastala iz ruševin ostalih superiornih bendov (What Feeds the Fire, The Distance ter Rampage) je 2009 podala novico o razpadu. Seveda kot se spodobi za vsako skupino je bilo poslovilnih koncertov, kar precej in tudi zadnji ''adijo'' je bil izrečen. Ampak ne glede na to kolikokrat so se fantje poslovili, nekako sem dvomil v ta razpad in ''lej ga zlomka'' kdo se je lansko leto po dveh letih premora ponovno združil.

Ne vem, kaj se je vsem članom v dveh letih dogajalo, kajti to, kar sem slišal pri Bitter Clarity, Uncommon Grace je vrhunec njihove kariere. Mogoče leta, mogoče dogajanja ali pa samo drugačno razmišljanje, … skratka leta naredijo svoje in tako so tudi Verse naredili nekaj povsem boljšega, kot smo bili vajeni v njihovi preteklosti.

Bitter Clarity, Uncommon Grace je album...kaj album, vrhunec njihove preteklosti, kajti ne če je bilo v predhodnih izdajah prisotno klasično HC razmišljanje od same politike, preživetja, … dalje je album tukaj malce drugačen. Seveda je še vedno tisti HC pridih prisoten ampak recimo koncept albuma je v celoti življenjskih doživetij in celotne mati univerze, katera nas obdaja skozi rojstvo pa do smrti.

Uvod The Selfish of the Earth poslušalcu ponudi dobrodošlico v krikih, katere smo bili recimo dodobra vajeni pri albumu From Anger And Rage ampak se nekako razvije v uvodnih minutah na konec zadnjega albuma Aggression. In tako tudi se zavemo, da se vse skupaj nadaljuje po vrstnem redu, nekako nadaljevanje po vrstnem redu (z vsako izdajo bolj odraslo).

In če že pričakujemo nekako pričakovano se pri skladbi št. 2 Selfless of the Earth zadeva malo obrne. Melodično in progresivno igranje kitar (na trenutke post rock) in pa namesto pričakovanega krika dobimo ''spoken word'' in kot zanimivost se po koncu skladbe vse skupaj nadaljuje pri skladbi (nekje na sredini albuma) The Relevance of our Disconnect – premišljeno in pa predvsem poslušljivo.

Novost pri Verse in albumu Bitter Clarity, Uncommon Grace so pa definitivno tudi instrumentalne skladbe (poimenovane Segue One, Two ter Three), kjer je vse skupaj precej ambientalno in pa tudi bolj osredotočeno na igranje kitar.

Po dobrih 30 minutah se vsak poslušalec zaveda v čemu je trik albuma in koncept celotnega je jasen (v tem primeru skrivnosti ne bom izdal – poslušaj si album!!) .

Verse so z zadnjo izdajo pokazali in dokazali, da je tista vmesna pavza bila potrebna, da so si kot skupina vzeli malo oddiha in izdali album njihove kariere. Gre za premišljeno nihanje med HCjem ter ambientalnimi zvrstmi.

twitter facebook