recenzije

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

banner
banner

recenzija

29. 12. 2011  Delirium X Tremens - Belo Dunum  (Punishment 18, 2011)
Tematsko in tudi grafično opremljeno je Belo Dunum: Echoes … zelo zanimiv, neobičajen in tudi precej miselno in čustveno provokativen izdelek. In v moje veliko veselje, je italijanski kvartet uspešno ustvaril tudi zvokovno spremljavo vsemu, kar sem prej napisal.

V celoti je ime albuma Belo Dunum: Echoes From The Past, sam album pa predstavlja ne samo poklon domačem mestu, iz katerega izhajajo Delirium X Tremens (torej, Belluno v Italiji), ampak tudi premik v cono, kjer je bistvo tega italijanskega benda zasijalo z vso močjo.

Če primerjamo najnovejši album s predhodnikom CreHated From NO_Thing, vidimo in slišimo, da so z Belo Dunumom DXT res vedeli, kaj hočejo ustvariti in kako doseči zadovoljiv rezultat. Predhodnik je namreč bil dober dokaz tehničnih death metal sposobnosti, a je v poplavi takšnih bendov danes (še posebej, če si ga dal ob bok ameriškim izdelkom) izpadel precej povprečen.

Belo Dunum: Echoes … je drugačen. In njega drugačnost se začne s temo, ki preveva album. Namreč, Belo Dunum je starodavno ime za današnji Belluno, mesto v Italiji, ki prebiva pod Dolomiti. A ne pričakujte prikaza zgodovine, kot se ga lotevajo kakšni Eluveitie. Ne, DXT so se osredotočili na obdobje 20. tega stoletja – in sicer, najprej na italijanske vojake v borbi proti Avstro-Ogrskim, natančneje pa na enega samega vojaka, ki kot duh popisuje svoje življenje pred tragično in nesmiselno smrtjo. A namesto opisa bitk, kot bi ga lahko ustvarili kakšni Bolt Thrower, dotični vojak piše o legendah in mitih mesta, ki je prej bilo imenovano Belo Dunum, sčasoma pa je postalo Belluno. V ospredju so gore in bitja, ki prebivajo na njih in krojijo usodo prebivalcev v dolini, kar se lahko na nek način interpretira kot prerokovanje tega, kar se bo prebivalcem, ki so v 20. stoletju pristali v alpinistični enoti, zgodilo.

Ta del zajema večji del plošče.

Drugi del pa je triptih o tragičnem dogodku v mestu Vajont, ki se je zgodil 9. oktobra 1963. Takrat je v poplavi v skorajda trenutku izginilo dobrih 2000 ljudi, tu pa se bend osredotoča na opis dogodka, hkrati pa tudi obtožuje, da niso glede tega oblasti nič naredile, da bi ga preprečile. Vse skupaj pa je tudi nekakšen rekvijem.

Tematsko in tudi grafično opremljeno je Belo Dunum: Echoes … zelo zanimiv, neobičajen in tudi precej miselno in čustveno provokativen izdelek. Je pa čisti odraz tega, kar kvartet verjetno posluša in opazuje že od malih nog.

In v moje veliko veselje, je italijanski kvartet uspešno ustvaril tudi zvokovno spremljavo vsemu, kar sem prej napisal. Že od prvega tona dalje ti je jasno, da ne poslušamo hitre brutalnosti a la Fleshgod Apocalypse, prav tako pa ne kakšne ultra tehničnosti ala progresivnosti kakšnih Illogicist oz. Sadist.

Prej bi lahko rekli – ko slišite bobne in kitare -, da se bend naslanja na zloveščo zvočno kuliso kakšnih Akercocke (kombinacija akustičnih delov in black metalsko obarvanih kitar, podloženih z res mastnimi riffi, ki zvenijo kot nekaj, kar je izšlo iz studija Morissound leta 1991), veliko je Mayhemovskih ipd. prijemov, ki pa postanejo zares intrigantni, ko se ob njih postavijo strukture in linije kakšnih Gorguts, Cancer ipd. Kitarista Med in Ciardo vse skupaj še dobro povežeta v res razgibane komade in le občasni lapsusi v strukturi kakšne pesmi in plehek zven bas bobnov stvar malce porušijo. Poudarek na ''malce''.

Album je močan tudi vokalno, saj je prej omenjeni Ciardo sposoben ali dobrega kruljenja ali pa surovih krikov, ki občasno zavijejo v kakšno čisto petje, kar spominja na Mendonco iz Akercocke, barva kruljačine pa celo na nemško Anasarco. Začuda se občasno pojavi še zbor, ki gostuje, pojavi pa se zgolj parkrat, kar pa doda le še piko na i.

Da bi album izrazil lokalno pripadnost omenjenem področju in da bi seveda vsaka pesem posebej izražala posamezno temo, so dodani še razni tromboni, orgle, flavte, celo harmonika (pa ne v butastem smislu kakšnih Turisas) ali pa še kaj, kar ustvari bolj občutek vojne, katastrofe ali česa podobnega (pomislite na rabo trobil pri Nile ali Celtic Frost) in ne takšnih zvočnih prikazov, kot se jih poslužujejo Rhapsody (Of Fire).

Belo Dunum je res zadel balans med folkom in metalom, kjer je folka ravno za ščepec, metal pa seveda prevladuje.

Zanimiv, svež izdelek, ki je hkrati vsebinsko poučen in glasbeno več kot privlačen in dinamičen. Delirium X Tremens so se častno poklonili okolišu, ki jih je ustvaril in tako na nek način sklenili krog, ki je trden, močan in seveda večen. Kot bi lahko opisal tudi Belo Dunum: Echoes From The Past.

twitter facebook