recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

6. 1. 2012  Electro Quarterstaff - Aykroyd  (Willowtip, 2011)
"Da, svet je pogubljen."

Če vam domišljija ni zakrknila, jo sedaj uporabite.

Predstavljajte si, da ste oče. Če ste že oče, si predstavljajte, da niste in sledite tekstu. Ženske pa si v psihi ponovno privoščite operacijo za spremembo spola. V vaši domišljiji imate 5 let starega sina. Je mlado in razposajeno bitje, polno radovednosti. Kdaj vam povzroči kak siv las, ki visi z vaše pleše, a to pride serijsko s starševstvom.

Nekega dne vas ni doma, da bi popazili na malo bitjece, saj ste zvedeli, da vas je žena varala s poštarjem oz. kakšnim drugim stereotipom. Besno iščete poštarja oz. kakšen drug stereotip po mestu z raznoraznimi nevarnimi predmeti, ki lahko škodijo ljudem in drugim obstoječim zadevam. Otrok je doma sam. Radoveden. Odpre vaš predal v omarici ob postelji in najde ob kondomih, antidepresivih in okrvavljenih žiletkah vašo denarnico. Hoče se igrati moškega, ki kupuje pomembnosti za družino v trgovini, zatorej vzame nekaj denarja iz nje.

Prešerno se poda v trgovino in skaklja med policami z glasbo. Nenadoma zaide med metal/rock oddelek, kjer obstaja hrup, ki naj bi bil izgovor za glasbo, ki spreminja ljudi v sataniste, serijske morilce, leecherje in podobno sodrgo življenja.

Otroke privabijo barvite stvari, zatorej se mu pozornost osredotoči na album Aykroyd od Electro Quarterstaff. Poglejte sliko. Če bi to videli v otroštvu , bi bila vaša največja želja, da bi si lastili dotični CD. To je objektivna resnica. Ta barvitost je otroku v srce vnesla veselje in ga pripravila do tega, da je vzel paketek s police, ga kupil in odšel domov.
Nič hudega sluteč otrok prispe domov in vstavi album v predvajalnik. Ne ve še, da je pri svoji starosti še najbolj dovzeten na dražljaje iz okolice in lahko vsaka nepravilnost povzroči drastične spremembe v njegovem nadaljnjem psihičnem razvoju. Pritisne na gumb za predvajanje.

Vi ne veste, kaj se dogaja doma, saj ste po celodnevni odsotnosti  na poti domov. S krvavimi rokami in zadoščenjem in hkrati s strahom v srcu se približujete domačem pragu. Razmišljate, kako boste razložili sinu, da vas bodo po vsej možnosti prišli iskati policisti in vas odpeljali. Kako bi mu razložili, da svoje matere ne bo nikoli več videl, saj je v »lego kockah«, ki jih je veliko težje sestaviti, kot tiste, ki jih je dobil za rojstni dan. Od sošolcev seveda. Vi mu jih niste kupili, ker niste pozorni na rojstne datume vaše družine. Pošast.

Vstopite in opazite, da se vaš sin obnaša drugače. Naslednji stavek bo tukaj za večji dramatični učinek.

ZELO DRUGAČE!

Njegova raven hiperaktivnosti je višja. Nenadoma skuša storiti cel fuk stvari naenkrat samo zaradi tega, ker je hotel dokazati, da lahko in ravno zaradi tega izpade kljub svoji hiperaktivnosti dolgočasen. Po nepotrebnem si je kompliciral zadeve, saj je jedel kosilo z eno vilico preveč.

Povprašate ga, čemu takšno obnašanje? Zakaj takšne nepotrebne stvari? Odgovori vam, a v treh jezikih hkrati in v načinu sodobnega romana. Torej o popolnoma splošni stvari bo govoril pol ure, nizal stavek na stavek, samo zato, da bi odgovor zgledal daljši, čeprav pri tem odgovor ne bo deloval kot neka logično zaključena celota.
Policija še ni prišla po vas. Ima pomembnejše opravke. Nekdo je na YouTubu napisal Justin Bieber šalo in je mislil, da je smešen. Dokler se policija ukvarja z YouTube uporabnikom imate vi še čas.

Peljete otroka k šolskemu psihologu, da ga povprašate, čemu takšno odklonsko ravnanje. A preden odgovori do konca, se spomnite, da so šolski psihologi nesposobni in s sinom odidete. Hodite nazaj domov, vaša glava polna vprašanj. Je vaš otrok bolan? Ga je kaj obsedlo? Je vzel kakšno vašo tableto, ki jo imate za mešanje z viskijem?
Gledate njegov način hoje. Tako živčno in prisiljeno hodi, da še vas živcira. Nobenega občutka, nobenega užitka, njegove noge se lomijo in samo opazovanje lomi vaše možgane. Mogoče kakšen korak deluje na mestu, a na splošno vas sili na bruhanje.

Domov pridete izmučeni zaradi otrokove nepotrebne zmedenosti in nenadoma opazite v čem bi znala biti krivda. Iz mize se vam zasveti naslovnica Aykroyda.
»NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEE!!!!«

A preden krik do konca izustite in dramatično skočite po CD, že skozi vrata vdre policija in vas odpelje, ne vedoči, da je otrok še kar lahko izpostavljen glasbi, ki mu bo stanje še poslabšalo. Da, svet je pogubljen.

Torej, če niste razbrali iz prejšnje nepotrebne zgodbe, kakšen je album, potlej imate tu povzetek:
Dosti instrumentalnih bandov stavi na tehničnost in kaotičnost in pri tem nekaterim uspe, da ima vsak komad samosvoj pečat in da nas pelje. To skupini Electro Quarterstaff uspe. No, to bi rekel, če bi lagal. Album je preveč natrpan z vsem. Uporabljajo tri kitare, ki samo redko pridejo do izraza, komadi delujejo na silo sestavljeni skupaj in namesto, da bi vas peljali, se lomijo, da vam načnejo živce. Riffi so nametani eden čez drugega. Pretirano posiljevanje z atonalnostjo pri vsemu temu ne koristi kaj preveč. Vidi se, da so zmožni idej, a jih ne razvijejo, ampak takoj dajo nekam v komad, ker lahko.

Skratka, prej opisani otrok je impersonacija albuma. In ja, njegovo obnašanje je nadležno. Prav tako album. Kakim freakom na instrumentalni/tehnični razfuk bi znala biti všeč, ostalim pa bodo izgubili živce.
 

twitter facebook