recenzije

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

banner
banner

recenzija

11. 4. 2014  Purtenance - Awaken From Slumber  (Xtreem Music, 2013)
Umazano, morbidno zlo.

Če je death metal v današnjih časih sinonim za agresivno zvenečo, kompleksno sestavljeno, ampak klinično čistunsko izvajano glasbo (ki je vseeno brutalna), je konec osemdesetih let oz. v začetku devetdesetih death metal predstavljal nekaj čisto drugega. Če se samo obregnemo ob studijski izraz te glasbene zvrsti, je že sama geografska lokacija, kjer so posneli določeno plato, bil pomemben faktor. Primerjajte samo Terrorizer in album World Downfall, posnet na Floridi, z Warmaster od Bolt Thrower (posnetem v Angliji) ali pa z Dismember – Like An Everflowing Stream, ki je bil posnet na Švedskem, oziroma Unleashed – Where No Live Dwells, ki so ga dotični švedski divjaki posneli v Nemčiji.

Takrat folk tudi ni imel neta, kaj šele YouTuba ali DVD-jev, kjer bi se naučil, kako igrati boben na sandovalovski način, kako se izučiti v kruljenju, da zveniš kot najbolj brutalna žival daleč naokoli ali pa kako igrati kitaro, da boš nekega dne tako dober kot Suicmez iz Necrophagist.

In potem torej vse to eksperimentiranje, pomanjkanje kvalitetnih inženirjev in studijev sploh (kaj šele miks in mastering profijev), raziskovanje in še kaj postavite na Finsko, deželo tisočerih jezer, prekomerno močnega in dragega alkohola in karakteristik, ki same vabijo k depresiji, melanholiji in nagnjenosti k samopoškodovanju.

Umazano, pač. Izraz ''finish filth'' (ki se seveda bolj uporablja za black metal ipd. bende) ni nastal kar tako.

Zato ne čudi, da je finski death metal izraz skorajda direktna kontra klinično čistem zvenu bendov, ki so snemali na ameriških tleh. Ma, kaj – je kontra že tako umazanem švedskem zvoku ali pa mračnosti nemških studijev, kjer so snemali prej omenjeni Unleashed ali Morgoth.

Finski death metal je morbiden, umazan, evil.

In tako zvenijo Purtenance oz. njihov drugi album Awaken From Slumber, izdan že davnega leta 1992, ki pa je lani ponovno ugledal sivo luč sveta – tokrat prek založbe Xtreem Music. In če ga skušate poslušati z ušesi, ki so vajena današnje zvočne death metal podobe (mislim na recimo Aborted, Suffocation, Whitechapel itd.), potem boste globoko razočarani.

A če se postavite v leto 1992 in odmislite odlične albume, ki so jih bendi ustvarjali v studiu Morissound na Floridi ali Sunlight Studios na Švedskem, potem vas čaka lekcija morbidnosti. Awaken From Slumber je tour de force zelo nizkih krulečih vokalov, ki jih občasno preseka kakšen krik, ob katerem bi sam Burzum ali pa Jason Mendonca iz kultnih Akercocke bil zelo vesel. Ampak, kruljačina takšne intenzivnosti leta 1992. Uf! Še nižje kot Chris Barnes na Tomb Of The Mutilated. To je v bistvu že bolj v miljeju kakšnih Rottrevore ali zgodnjih Incantation. Vokala se ne razume čisto nič.

Druga modernim razvajenim ušesom moteča stvar je zvok snare bobna. Le-ta je namreč precej odmevajoč in ob ostanku bobna (kjer je pa žal preveč natriggan pedal) izpade kot bi celoten set snemali dobesedno PO delih ali pa raje, V delih. Odmeva za popizdit. Se spomnite Facedown in plate The Twisted Rule The Wicked? There you go.

Ampak obeh stvari se navadite že do konca prvega komada, k čemur resnično pripomorejo zelo dobri kitarski riffi, ki črpajo tako iz angleške kot nemške death metal šole (s prevladujočim morbidnim solirnim delom, ki takoj spomni na Edge Of Sanity, zgodnje My Dying Bride in Anathemo z občutnim Bolt Thrower pridihom) in postavljeni ob bok distorziranemu basu res rešujejo vso stvar. Mislim, komadi zelo hitro ostanejo v glavi, kar pa se zgublja na račun malce bolj umazanih riffov, pa se pridobi na račun zelo morbidne death metal atmosfere, ki je resnično postavila ta žanr na piedestal bolanosti.

Uf, Finska!

Plata je torej dvorezen meč – če ste pristaš moderne, klinično sterilne zvočne podobe death metala (ki se drži z roko v roki z običajno zelo glasnim outputom celotne plošče), potem bo trajalo, da padete v tale prvinski death metal. Če pa se spomnite, zakaj so nekoč Autopsy, Baphomet, Demilich, Morgoth ipd. vladali Zemlji, potem je tole nekaj, kar ne bi smelo ostati izven vaše kolekcije.

twitter facebook