recenzije

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

banner
banner

recenzija

15. 10. 2017  Venom Inc. - Ave  (Nuclear Blast, 2017)
Venom Inc. imajo še vedno smisel za humor.

Venom Inc. imajo še vedno smisel za humor. Uvod v njihovo novo studijsko ploščo (v to, če gre za prvo ali zgolj najnovejšo, se tu raje ne bi spuščal) so zvoki Ave Marie ob zlobnem nizkem godrnjanju. Po prvih parih sekundah sem vedel, da me čaka zanimiva poslušalska izkušnja …

No ja, zmerno zanimiva.

Uvodna skladba se namreč razvleče čez osem minut, v katerih naznani moderno, precej elektronsko zvenečo produkcijo plošče. Kitare so mastne, boben zveni računalniško, vokalist Tony Dolan pa zveni bolje kot kadarkoli doslej. Glede na to, da ima skladba neka dva riffa in pol, moram priznati, da je morila kot sam hudič – ironično zveni precej podobno Cronosovim Venom, kar niti ni tako slabo, pa vendar, preveč časa, premalo glasbe.

Sledi Forged in Hell, ki ponudi rockovske kitare v sodobni preobleki, kar je vsekakor precejšen kontrast tako z začetkom plošče kot tudi s Cronosovo vizijo zadnjih let. Povratek v zgodnja leta je vsekakor to, kar skupini Venom Inc. gre dobro od rok, a nikakor ne morem mimo občutka, da tokrat gre VSAJ za elektronske bobne, če ne za računalnik. Venom Inc. so me v živo navdušili ravno z divjo, neokrnjeno organsko energijo starošolskega metala, kot ga ne vidimo več vsak dan, tu pa zvenijo na trenutke robotsko.

Vseeno še vedno znajo postreči z dobrimi rockovskimi riffi in spevnimi refreni, kar dokažejo še kasneje na plošči (Metal We Bleed, Time to Die). Bobni so najbolj robotski ravno na dotični skladbi, ki zveni že tako umetno kot kak Ministry komad, le da je pri slednjih to bilo najbrž namerno. Ko se prikotali mimo skladba The Evil Dead, je jasno, da gre za album, ki žonglira med dobrim starim rockovskim speed metalom in nerodnimi panterastimi groove riffi. Skladba Preacher Man je primer le-teh, največje grozodejstvo pa uteleša skladba Dein Fleisch, ki je, roko na srce, najslabši poskus kopiranja Rammstein in lezenja v rit poslušalcem podobne glasbe, ki niso slišali za Venom in bi jim v vsakem primeru bilo čisto vseeno zanje.

Poleg naštetih svetlih točk jih ima plošča Ave še dosti, a je vseeno za vsako odlično kitarsko solažo (Mantas se je gotovo zresnil na tem področju) ali speven, masten refren tu nek čuden, robotski bobnarski moment ali naravnost neumestna, brezvezna pesem v stilu sodobnega metala. Gre torej za album, ki ni povsem brez kakovosti, vseeno pa bi si želel nečesa, kar bolje zajame kemijo, ki jo imajo Venom Inc. v živo.

Če so ti v živo Jack Daniel’s, je plošča Ave bolj tam nekje proti Rum kokosu.

twitter facebook