recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

9. 5. 2016  Bossk - Audio Noir  (Deathwish Inc, 2016)
Še posebej v Kobe je igra med postom in sludgeom kot spolna igra med Mitjo Kraljem in ... Hja, nevermind.

Moram priznati, da me prvi toni nove oziroma edine Bossk plate, ki sliši na naslov Audio Noir, niso ravno prepričali. Prva misel je bila "naj ne bo to še ne brezvezen peder black metal bend v stilu Deafheaven, ki namesto krvi toči solze po publiki", Mislim, vsakdo, ki je videl vsaj kakšen posnetek od Deafheaven v živo, ve, kakšna vizualno-zvočna gonoreja je to od benda. No, Bossk jim na srečo niso podobni. 

Kdo sploh so Bossk? Tudi meni so do nedavnega bili uganka, vse dokler jih Cult of Luna niso priporočili v posluh. Bossk so angleški kvintet (in vsi vemo, da imajo Angleži kar precej fenomenalnih bendov. Če se kdo ne strinja, naj si zabije The Mercenary vinilušo v anus in si jo zarola na 33ih obratih medtem ko se gre jebat. Resno. Angleži so kul.), ki pa od leta 2005, ko so tudi uradno nastali, niso naredili kdo ve kaj veliko. Sem ter tja so izdali kakšen EP, vmes malo razpadli, leta 2013 pa je njihov single The Pick-up Artist izšel pri ameriški založbi Deathwish Inc. Saj veste, založba, ki rajca z bendi, kot so Birds in Row, Converge, Doomriders, Oathbreaker in še vsaj 8 bendov, na katere si Matevž vsakodnevno prazni svoja jajčka v robček. 

3 leta kasneje pa je pri isti založbi izšel tudi Bossk prvenec Audio Noir. Kot sem napisal že na začetku, prve minute ne prepričajo. Vse skupaj se zdi, kot še en izmed stokrat slišanih post rock bendov, ki so večkrat najedajoči kot pa zanimivi. Ampak pozor pozor. Že na polovici prvega komada, The Reverie, bend najde kolektivne genitalije in nam jih zabije v ušesa z najbolj zakon stoner/sludge riffom možno. Resno, kombinacija post rock in stoner/sludge delov (oziroma kontrast. Hihi, cunt-rast.) je vrhunska in se vleče čez celo plato. Že drugi komad, Heliopause, je sama zvočna maščoba počasnega groovanja in zadetega doomiranja. Jao majko, pevaj mi tužne pesme. Na drugem komadu se prvič pojavi tudi čudovito žvrgolenje vokalista Sama Marsha, ki si je za zgled vzel Ivana Cankarja in njegovo sebično mati, ki mu ni hotela skuhati kave, prasica. 

Vrhunec albuma se definitivno pojavi v komadih Kobe in Atom Smasher. Še posebej v Kobe je igra med postom in sludgeom kot spolna igra med Mitjo Kraljem in ... Hja, nevermind. Skratka, album je super. Če ste fan sludgea/stonerja, potem je album za vas. Če ste fan post rocka, potem je album za vas. Ali pa koncert Toundre, ki bo jutri v Gromki. Skratka, album, ki uspešno meša dva dokaj različna si žanra in naredi nekaj zanimivega. Kajti zadnje čase, v poplavi enih in istih bendov, je svež vetrić še kako potreben. 

 

 

Avtor: Jovo
twitter facebook