recenzije

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

Clandestine Blaze

City of Slaughter

All Strings Detached

There's Something Painful About The Pearls

Beyond the Dark Forest

Ealde

banner
banner

recenzija

4. 3. 2017  Immolation - Atonement  (Nuclear Blast, 2017)
Vsekakor pa v novo obdobje vstopajo z res odličnim, če ne celo enim najboljših albumov v njihovi diskografiji.

Že kar nekaj vode je preteklo od meni mogoče ne tako ljubega albuma Kingdom Of Conspiracy (vsaj ne ob izidu – šele kasneje mi je zares zlezel pod kožo) in v tem času so Immolation spet zamenjali kitarista, saj je Billa Taylorja zamenjal Alex Bouks (ex-Incantation). Če je to kakorkoli vplivalo na album Atonement, ne vem, je pa gotovo to »začetek novega obdobja«* za Immolation.

Vsekakor pa v novo obdobje vstopajo z res odličnim, če ne celo enim najboljših albumov v njihovi diskografiji.

Atonement je album, ki prinaša vse, kar ste od Immolation pričakovali – mračne besedilne teme, ki se gibljejo med kritiko družbe, notranjimi stiskami in večnim pesimističnim pogledom na svet, monoton, a jasen vokalni izraz vokalista/basista Rossa Dolana, precej razgiban boben Steva Shalatyja in plejado zlih, temačnih, morbidnih in vsekakor zloveščih riffov ter solaž Roberta Vigne.

Zdaj seveda nisem povedal nič novega, saj dotične značilnosti najdemo v vseh albumih Immolation. A Atonement – presenetljivo! – prikazuje bend, ki je prestopil 25 let ustvarjanja, torej obdobje, ki ga doseže in preseže redkokdo, še posebej, če gre za žanr, kot je klasični ameriški death metal in še posebej, če gre za bend, ki si ne dovoli prevelikih odstopanj od smernic, ki sta jih začrtala albuma Dawn Of Possession ter Here In After v obdobju med letoma 1992 in 1996.

Atonement kaže, da so Immolation, po dobrih in več kot 25 letih na sceni, relevantni še danes.

V času, ko smernice death metala izoblikujejo in meje prestopajo razni mladi bendi, ki združujejo tako prvine progresivnega death metala kot djenta, death cora, grinda, black metala in še česa, je dejstvo, da Immolation ne odstopajo od svojih korenin zagotovilo za kvaliteto. Medtem ko marsikatere staroste death metala danes ob napovedi nove plošče (in njenem izidu) ob omembi, da ne odstopajo od samih sebe, povzročijo plaz obtožb, da so neizvirni, da igrajo na preverjene karte in – najhuje! –, da počivajo na lovorikah (ali celo, da nategujejo folk s prežvečeno glasbo in bi že lahko zdavnaj šli v penzijo), Immolation zagotavljajo vrhunsko death metal glasbo.

Newyorški kvartet je tako ustvaril ploščo, ki združuje leto 2017 z mračnostjo albumov Here In After (1996) ter Failures For Gods (1999), z gruvom in dinamiko albuma Harnessing Ruin (2005), z napadalnostjo albuma Unholy Cult (2002) in s temačnostjo predzadnjih, Kingdom Of Conspiracy (2013) ter Majesty & Decay (2010).

Plošča je izjemno poslušljiva, saj ponuja komade, ki v določeni meri res ustvarjajo eno samo temačno čorbo death metala, a po drugi strani je vsaka sestavina jasna in uporabljena na pravem mestu v pravem trenutku. Solaže režejo v dno duše, riffi delujejo sveže, bogato, a ušesom dosegljivo, bas je lepa podlaga, medtem ko je boben tokrat resnično v pohvalo Stevu Shalatyju, za katerega žal lahko iskreno trdimo, da od albuma Harnessing Ruin dalje res ni imel sreče z zvočno sliko (še posebej na albumu Shadows In The Light leta 2007 – tam je sound res oduren!) – tu pa je boben resnično ''wow''!

Pravzaprav vsak član blesti v svojem početju – pa naj je to Ross Dolan, ko poje besedilo singla Destructive Currents, Steve Shalaty, ko bobna v komadu Fostering The Divide ali pa Bob Vigna, ki na novo izumlja samega sebe v otvoritvenem The Distorting Light in sledečem When The Jackals Come. Alex Bouks ali pa Bill Taylor nista bila prisotna pri nastajanju albuma, a to ni nič kaj takega, saj je znano, da je tudi v času albumov Failures … ter Here … vse kitarske vajeti prevzel Vigna. Paul Orofino, človek, s katerim Immolation sodelujejo in snemajo že od tretje plošče dalje, je uspel ujeti esenco Immolation v vseh pogledih, superiorno pa jo je zvočno obogatil še Zack Ohren, s katerim sodelujejo tudi že slabo desetletje.

Album Atonement ponuja tudi kar nekaj delčkov, s katerimi bodisi gleda v preteklost (komad Destructive Currents, katerega ritem spominja na album Dawn Of Possession, komad When The Jackals Come, ki spominja na balade tipa Fall From A High Place oz. The Devil You Know) bodisi kaže, da znajo Američani tu-pa-tam še vedno dati kaj novega (tribal začetek komada Fostering The Divide, zelo osebno izpovedno besedilo komada Lower …). Na koncu koncev je bend ob ustvarjanju novih komadov proslavljal slabih 30 let delovanja in tako sklenil krog s preteklostjo, hkrati pa si ni dovolil, da bi se ponavljal in ''fural na staro slavo''.

To se kaže tudi v izboru klasičnega Immolation logotipa, ki je bil vedno prisoten v njihovem artworku, a je na albumih – kot pravijo v enem izmed intervjujev za založbo Nuclear Blast, s katero sodelujejo že slabo desetletje – vedno bil izpostavljen v bookletu, saj so imeli take naslovnice, na katere vizualno ni sodil (zadnji album, na katerem se predstavi klasični Immolation logo, je Failures For Gods). Klasični logo lepo kima preteklosti, odlična naslovnica Pära Olofssona (Immolation, Exodus, Immortal, Within Destruction itd.) pa v sodelovanju z grafičnimi dodatki poljskega umetnika Zbigniewa Bielaka (Behemoth itd.) postavlja v sedanji čas, ko so živobarvne naslovnice nekaj čisto tipičnega za death metal glasbeni izdelek.

Mogoče se bo tudi po nekaj poslušanjih zdelo, da Immolation vseeno ne dosegajo veličine prvih štirih albumov, a jim to niti ni potrebno. Immolation so namreč že v preteklosti dokazali, zakaj so relevantni za sceno in da so na njej že od samega začetka pustili neizbrisen pečat – Atonement je le dokaz, da bend še ni postal senca samega sebe in da je penzija za Američane pojem, ki se ima šele uresničiti čez mnogo, mnogo let.

*OK, glede na to, da je center ustvarjanja glasbe v bendu kitarist Bob Vigna, verjetno prihod Bouksa še ne pomeni take spremembe, a vsak nov član začrta nove ustvarjalne smernice in prinese novo dinamiko in še kaj; hočeš-nočeš, a tako je. 

twitter facebook