recenzije

Lacuna Coil

black anima

Enthroned

cold black suns

Hammerfall

dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

recenzija

14. 8. 2012  Nile - At The Gate Of Sethu  (Nuclear Blast, 2012)
Grobnica kraljev še zmeraj skriva smrtonosna presenečenja.

Ko so ameriški Nile sredi devetdesetih udarili po presihajoči death metal sceni, je to bil kužni veter, ki pa je v veliko pogledih prinašal svežino. Prvo je tu bila navidez neizrabljena egipčanska ali starodavno bližnjevzhodna posoda, iz katere so Nile (poimenujoč se po reki Nil) črpali svoja besedila. Za razliko od marsikaterega benda so zloveščo mitologijo ali pa zgodovino ustrezno in zahtevno podložili z brutalno in kompleksno glasbeno podobo, kar je drugo s čimer so Nile začeli graditi svoje templje, tretje pa je preprosto vztrajanje, s katerimi so death metal faraoni že skorajda kopirali moč Ramzesovih prednikov in naslednikov, o katerih so med drugim Nile vedno tako radi peli.

Po vrnitvi death metal žanra na njegovo pravično visoko mesto v metalskem panteonu, so Nile v poplavi bendov, ki so bili ultra brutalni, ultra kompleksni, nadčloveško hitri in še kaj, kmalu ne poniknili v ozadje, ampak preprosto niso več bili tako izstopajoči kot nekoč. Kar niti ni slabo, saj je tudi to znak neke moči, slave, za katero se ni treba nenehno boriti, katere ni treba nenehno dokazovati. Nile so se pač pravično posedli med ostale legende, pa čeprav svoje poti niso ustavili niti zdaj, v letu 2012.

Se pa zdi, da so povedali že vse. Ali pač?

Priznam, da ne morem iti mimo občutka, da so Nile počasi prišli v magični krog ne toliko ponavljanja, kot tega, da ponudijo lahko le malo novega in – nehote in/ali nevede – kar ostajajo na svoji, trenutno dobro utrjeni poziciji. Človek bi lahko rekel, da počivajo na lovorikah, a po tem, ko je dobro leto nastajal album At The Gate Of Sethu, bi človek prej rekel, da so Karl Sanders, Dallas Toller-Wade in George Kollias raje utrjevali tisto, v čemer so dobri, bolj kot pa uvajali neke novosti samo zavoljo njih.

In čeprav to mogoče še vedno ne pripomore k spremembi občutka, da je At The Gate Of Sethu sinteza vsega, kar so Nile do zdaj še ponudili, pa ga gotovo lahko opraviči.

V tem trenutku moram poudariti, da At The Gate Of Sethu ni slaba. Zdaleč od tega. Je prekleto dobra Nile plata, izpolnjenje vseh tistih pričakovanj, ki jih trio že od nekdaj budi. Hkrati pa še vedno ponuja novosti, ki pa so – v dobro skritih – podrobnostih.

Tako kot vedno, so stvari zavite v malce bolj robusten zvok, a At The Gate Of Sethu je zvokovno vsekakor bližje umazanem in surovem zvoku In Their Darkened Shrines kot pa spoliranem Annihilation Of The Wicked. Poudarek je zvokovno – izstopajoča bas podlaga, celo za Neila Kernona (producent!) precej surovo zveneč boben, vokalni kaos, ki spominja na eskapade albuma Amongst The Catacombs of Nephren-Ka, vse to pripomore k občutku, da so Nile na tem področju malce popustili, odstopili od standardov. Ampak, a so res? Ker prav v tej surovi podobi, še vedno lahko slišite vsak detajl, kar pomeni, da je v osnovi eksekucija vsake note in udarca na tej plati izvedena nečloveško natančno, kar je več kot pohvalno in kar vsekakor govori v prid dejstvu, da je plata z razlogom nastajala dobro leto dni.

In čeprav možje trdijo, da vedno, ko naletijo na nek že slišan del, le-ta leti s svetlobno hitrostjo proti Orionu, boste med poslušanjem plate večkrat dobili občutek, da ste nekatere stvari že slišali. Zato je obujanje reference na plato Annihilation of the Wicked več kot na mestu, saj nekateri deli prekleto preveč spominjajo na mojstrovino iz leta 2005, pa naj gre za koncept vmesnega Slave Of Xul ali pa tisti neverjetni ''immolationovski'' riff ali lik komada Supreme Humanism Of Megalomania. Ni slabo, a že slišano.

Bend v dvajsetih letih vseeno ima neke ''trademark'' fore, katerim ne more uiti in katere ga – če uporabim Levstika – ''značijo'', a žal tu človek ne more uiti kopiranju samega sebe. A ko slišite nalezljivi del po refrenu komada The Inevitable Degradation of Flesh, vam bo za take stvari dol viselo. Kdor išče popolne novosti, pač ne gre poslušat Nile.

V tej točki bi izpostavil, da je album uspel ujeti nekaj ''norosti'', ki jih nismo slišali že od albuma Amongst …, in sicer predvsem v komadu The Fiends Who Come …, v katerem vse prek kot jesihar kriči manijakalni ex-basist/vokalist Nile, Jon Vesano.

Vsekakor je plata pot v znane teritorije, ki pa vseeno ponujajo nekaj novega, če le pogledate globlje oz. prisluhnete bolj natančno. Grobnica kraljev še zmeraj skriva smrtonosna presenečenja in le bedak bi pričakoval, da je razkril vse skrivnosti faraonov death metala.

twitter facebook