recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

recenzija

29. 11. 2011  Neuraxis - Asylon  (Prosthetic Records, 2011)
Po mnogih poslušanjih se lahko le vprašam, zakaj so Neuraxis tako spregledana skupina?

Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da Kanadčani že od Gorguts dalje kljubujejo ameriškemu tehničnemu death metalu. Mogoče se ne boste strinjali, da Kanadčani niso presegli tistih ameriških legend v devetdesetih, a so si vseskozi gradili identito, ki se odraža predvsem v temu, da so postali pomemben delež death metala s tem, da niso skušali le posnemati Američanov.

Neuraxis niso ravno mlada skupina. Od nastanka leta 1994 so imeli kar nekaj zamenjav in tudi kakšno stilsko preobrazbo, vendar je osnova ostala ista. Fantje so zvesti death metalu tipa Morbid Angel in Suffocation, le da so Neuraxis postajali vedno bolj tehnični. Na srečo tale tehničnost ni zašla v pretiravanja tipa Necrophagist.

Za Asylon bi lahko preprosto rekel, da je le refleksija naravnega napredka skupine. Skupina ni zašla na kaka čudna eksperimentalna pota, ampak gre bolj kot ne za koherenco s prejšnjimi albumi. V 40-ih minutah se odvije 10 skladb, ki so z izjemo umirjenega Resilience precej zahtevne. Samo izberite eno skladbo in dobili boste dozo brutalnosti in tehničnosti. Uvodni Reptile sicer pokaže album v ogrevanju, nato pa se zgodi eksplozija z Asylum, ki pokaže, kam pes taco moli. Mogoče po izvirnosti Asylon ne presega predhodnika The Thin Line Between, a vseeno se izkaže s podobno nepredvidljivostjo, nerepetivnimi vzorci ter tehnično dovršenostjo kot prej. Kitarist Rob Milley je imel tu precej zahtevno delo glede na variacijo in povezavo vseh riffov, ki se kaj dosti ne ponavljajo. Definitivno gre za precej ustvarjalnega kitarista. Vokal je spodobno razločen in ni le medvedjega brundanja, pri katerem se človek sprašuje, zakaj imajo sploh besedila. Ravno tako se izkaže tudi ritem sekcija. Novi bobnar je v Neuraxis prinesel precej svežine, s čimer ni več občutka kopiranja Suffocation.

Po mnogih poslušanjih se lahko le vprašam, zakaj so Neuraxis tako spregledana skupina? Ali so jih izpodrinile deathcore skupine ali pa so mogoče preveč moderno sproducirani? Resda je death metala, takšnega in drugačnega, dandanes polno na meniju, a vseeno - Neuraxis pa le dajte priložnost.

Avtor:
twitter facebook