recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

recenzija

6. 3. 2016  Agoraphobic Nosebleed - Arc  (Relapse, 2016)
TOPLA DLAN

Za trenutek odmaknite svoje zagnojene oči stran od računalniškega zaslona, kjer se vrtijo privlačnosti v obliki nadvse dekadentne pornografije, kjer nastopata dve osebi (ki sta po obrazih sodeč potomca ljubezenskega razmerja oseb, ki sta bili v zelo bližnji sorodstveni vezi) in njuna domača žival ter se zazrite skozi okno, kjer se pred vašimi očmi razkriva nadvse spektakularen prizor apokalipse.

Jezdeci apokalipse strumno jezdijo (hihi*) na svojih razpadlih kljusetih in širijo uničenje, smrt in druge stvari, ki se jih je kul dreti na poroki. Gravitacija je prenehala obstajati, meja med realnostjo in sanjami je izginila in življenje je končno dobilo smisel, pa čeprav pred koncem.

Kaj je botrovalo k temu? Mar je človeštvo tako pokvarjeno, da je bilo temu treba končno narediti konec? Da se homoseksualci in Hrvati lahko poročajo? Da sem v Gromko na eni točki pripeljal band, ki niti ni bil totalno zanič in da je eden izmed članov celo slišal za izraze kot so “ton”, “kompozicija” in “uglasitev”? Ne, dragi bralci Profanityja, ki začuda znate brati.

Za to so krivi Agoraphobic Nosebleed, ki so izdali EP s komadi, ki potegnejo (*) čez minuto.

Očitno ne več večno zvesti cybergrindu, ki je kraljeval na področju teka na kratke proge? Niti ne, še bojo po vsej možnosti šli na stara pota. Samo po štirih letih studijskega zatišja so se spravili k izdaji štirih EP-jev, kjer bo vsak v priljubljenem stilu od enega izmed članov. Tokrat je pod drobnogledom prvi od kvarteta, ki je po okusu kričeče vokalistke Kat Katz. Iiiii, mucica :3.

Očitno jo v fazo predenja največkrat postavijo težke, masivne in počasne vibracije sludge stvaritev, saj Arc potegne (*) čez 20 minut s samo tremi komadi polnimi pogube, ogabnosti, obupa in drugih stvari, ki se jih je tudi kul dreti na poroki. Priporočam.

Očitno so tokrat morali udariti po svojih kitarah z malo manjšo hitrostjo, kot po navadi, ampak očitno jim to ni bila ovira, ker kar so izgubili na hitrosti, so tukaj nadoknadili z masivnostjo in z drugačnim programiranjem bobnov, ki tokrat niso nastavljeni na “destroy”, ampak “destroy, but slower”. In kot je pri njih navada, bobni tudi tokrat ne zvenijo umetno, temveč bolj spominjajo na to, da je nekdo dejansko preživljal inkvizicijske muke za opnami ter činelami.

Strune kvalitetno hrumijo z groovy riffi, ki bi bili primerni tudi za mobilni metal koncert iz Mad Maxa, pri katerem si zaslužite smrt in faliran splav, če vam ni bil všeč. Vokal je prodoren, kričeč in ogaben in me spominja na jutranja kričanja po, kar se tiče pitja, uspešnih nočeh, kar se pa tiče odločitev, zelo neuspešnih nočeh. Nočne more niso vedno nujno slabe in to je eden izmed primerkov tega.

Die-hard fani od Agoraphobic Nosebleed bojo po vsej možnosti popizdili, ampak njih itak nihče ne jemlje resno, ker skupen IQ AxNx fanov ni dosti večji od njihovega števila, sludge fani ne bodo ostudno impresionirani, ker ne sklati nekih goreče visokih standardov, je pa vseeno solidno potovanje skozi tri zašpehane komade.

twitter facebook