recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

25. 8. 2016  Church Of Misery - And Then There Were None  (Rise Above Records, 2016)
Saj veste – sosed, ki vas nasmejan pozdravi vsak dan, reče kakšno o vremenu, vam pomaga nesti stvari po stopnicah, potem pa gre domov, zaklene vrata in se odpravi k žrtvi, ki jo zverinsko trpinči v enem izmed prostorov v stanovanju.

Da svoje pesmi posvetite serijskim morilcem, ki dejansko obstajajo/so obstajali, ni novost. Poglejte večino death metal bendov, kaj šele kultne Macabre, ki so na črnohumorni način in z dobro glasbeno podlago ustvarili celo žanr, ki so ga po enem izmed svojih albumov primerno in pametno poimenovali Murder Metal.

Da pa za takšno temo uporabite predvsem doom, ampak tisti proto doom, ki se več kot dovolj meša s 'klasičnim' hard rockom ali psihedeličnimi rock eskapadami, pa – drznem si reči! – ni tako pogosto. Namreč, predstavljajte si Pentagram, Trouble, MC5, Fleetwood Mac (vsakega posebej ali nekaj, kar bi zmiksali iz teh zadev) in poleg pojte o recimo Albertu Fischu, Tedu Bundyju ipd.

In kot veste, dobite japonsko zasedbo Church Of Misery, s katero – priznam! – nisem bil seznanjen do zadnjega oz. aktualnega albuma And Then There Were None. Ko sem malce spoznaval zadevo prek intervjuja v reviji Terrorizer par mesecev nazaj, me je pritegnilo dejstvo, da je bend k sodelovanju na vokalnem področju povabil legendarnega Scotta Carlsona, basista/vokalista enega prvih grind bendov na svetu, Repulsion. Pa ne gre zgolj za občasno sodelovanje – tip poje vse komade na tej plati.

Potem sem ob poslušanju – že prvem! – kar užival, zato sem začel razmišljati, kaj za vraga bi napisal ob recenziji. Kajti tole le ni moj modus operandi. Zato sem malce bral drugod in uzrl, da so določeni recenzenti kar razočarani nad mehkobnimi toni, ki se vejejo iz doom (metal) podlage. Nekdo jih je označil kot pop doom in seveda zapisal, da nimajo za burek ob bendih, kot so kultni Sigh, Mono (ki, btw, pridejo 3. 11. v Novo Gorico), Acid Mother's Temple itd. OK, vsakdo ima svoje mnenje. Vsaj niso omenili kurčevega Baby Metala, hehe.

Potem pa sem pomislil, da mehkejši, celo zasanjani kitarski toni ustvarijo super kontrast morbidni temi, ki jo opevajo besedila. Si pripomnil, da petje o sekanju glave s sekiro izpade čisto drugače ob bluesovski, večerno zasanjani podlagi. Kot Richard Cheese, ko ob lounge verziji s klavirjem opeva Frantic Disembowelment od Cannibal Corpse.

Če imate filing, da so CoM zajebancija, pa ste daleč od resnice. So pa vsekakor drugačni. Torej, pojejo o serijskih morilcih, pri tem izpuščajo gory detajle in nekako zvenijo, kot bi sami morilci (in ena morilka) peli o svojem življenju in početju, ki ni bilo v skladu z zakonom. Poje v bistvu Scott Carlson, ki skuša povezati divjaško kričanje, po katerem je znan, s petjem in izpade kot malce bolj diaboličen Lee Dorian. Tu ni Ozzyjevega nosljanja, niti ni Messiahovskega skorajda opernega petja – tu pač imate svojevrstnega Toma Waitsa, ki še ni toliko prekajen in prekurjen, ki torej zveni kot malce bolj divji Lee Dorian iz Cathedral.

In izpade res dober, še posebej, ker Carlsonov glas izpade kot popolno nasprotje kitarskim tonom, ki vas bodo spomnili na zgodnje Pentagram, Trouble, Black Sabbath in tudi MC 5 ali novejše bende tipa Rival Sons.

Ob glasbi, ki zveni precej živahno, groovy in sploh ne mračno v stilu ne vem kakšnih zgodnjih Sabbathov ali pa kakšnih res skorajda dronovskih bass-eskapad, dobite občutek, da ste v sončnem dnevu, šetate se po gozdu, uživate življenje in se potem zaveste, da za vami laufa tolpa norcev iz filma House Of A 1000 Corpses. Ali pa gledate Last House On The Left, poleg pa se vrti vesela country glasba.

Yeah, it's that twisted.

Glasbeno podlago je ustvaril še edini originalni član zasedbe, Japonec in basist Tatsu Mikami, ki ima seveda ogromen bazen idej. Morda res na trenutke njegovi vplivi ustvarijo precej generično mešanico, ki pa v slučaju albuma And Then There Were None izpade kul, ker je tema izrazito dobro vokalizirana. Na trenutke boste ob določenih komadih, ki se v večini primerov gibljejo v dolžini 5 minut, dobili celo občutek, da bolj kot Black Sabbath ali Pentagram, poslušate Kyuss, saj tudi bobni Erica Littleja (Earthride) ali pa kitarce Davea Szulkina (Bloodfarmers) dajo tak vtis.

Skratka, zadeva ni presežek v svetu stoner ali doom metala, še več – morda zveni celo preveselo za dotični žanr. Ampak je odlična povezava svetlega in temnega, super poslušljiva, razgibana in na koncu izpade učinkovito paradoksalna kot sami serijski morilci, katere opeva.

Saj veste – sosed, ki vas nasmejan pozdravi vsak dan, reče kakšno o vremenu, vam pomaga nesti stvari po stopnicah, potem pa gre domov, zaklene vrata in se odpravi k žrtvi, ki jo zverinsko trpinči v enem izmed prostorov v stanovanju. 

twitter facebook