recenzije

Lacuna Coil

black anima

Enthroned

cold black suns

Hammerfall

dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

recenzija

9. 10. 2013  Skagos - Anarchic  (Eternal Warfare Records, 2013)
Anarchic je ena izmed tistih izdaj, ki je več kot le glasbena izdaja kot taka – Anarchic je razmišljanje, nekakšna filozofija prehoda življenja v smrt.

Skagos sta (gre namreč za duo) vedno delovala bolj skrivnostno. Najti določene informacije o skupini je v preteklih letih bilo precej težko. A ne glede na to, da se podrobne informacije o skupini praktično ne da dobiti, pa je jasno sledeče dejstvo – glasbo, katero se je duo Skagos odločil preigravati, karakterizirajo kot ''cascadian black metal''.

Trenutna izdaja dua Skagos, Anarchic, je praktično nekakšna revolucija tako znotraj skupine same kot tudi recimo ostalih skupin omenjenega žanra, kajti Anarchic je narejen povsem drugače kot druge izdaje tega black metal gibanja (recimo Wolves In The Throne Room ipd.).

Preden se spustimo v glasbene podrobnosti, poglejmo, kaj je mišljeno pod ''revolucionarno izdajo albuma'':

Anarchic se deli na 7 sklopov, imenovanih I, II, III …, skratka, gredo do št. VII. Tukaj ni še prav nič posebnega in je recimo povsem običajno oz. nekaj, kar smo že videli pri ostalih skupinah. Zanimivo je samo izdajanje omenjenega albuma: in sicer sta prvi del albuma (I in II) Skagos izdala že lansko leto poleti preko svojega Bandcamp profila. V roku dveh do treh mesecev se je Anarchic še vedno nadaljeval kot prvi del albuma, ampak sta Skagos I-ki ter II-ki dodala še III, IV ter V.

Sklop 5 skladb sta poimenovala Side A (I-V) in nekako zmedla poslušalce in oboževalce skupine, ker smo nekateri mislili, da gre za zaključeno izdajo.

Side A je bil prav tako ''dobavljiv'' na strani Bandcamp, ampak nikjer pa nismo zaznali uradnega izida albuma in potem sta nam kot strela z jasnega na začetku leta ponudita prvi del druge polovice albuma Anarchic, imenovan VI.

Ključen moment pa je bila letošnja izdaja skladbe VII, ki je zaključila omenjeno drugo polovico, imenovano Side B (asociacija na LP-plošče, ampak tudi to ni rečeno, ker so omenjeni album izdali najprej kot CD ploščo).

Krog je bil po skladbi VII sklenjen in vsi smo bili končno veseli, da je zadeva zaključena in smo se veseli spustili poslušati Anarchic v celoti.

Seveda pa zadeve še zdaleč ni bilo konec - kajti vidno je, da so svoje sklope oz. skladbe (poimenovane po rimskih številkah) ustvarili tako, da se znotraj oštevilčenih skladb nahajajo ostale skladbe, katere pa so besedilno tudi poimenovane (naslove boste lahko razbrali v nadaljevanju recenzije). Vse skupaj deluje res zapleteno. Mogoče tudi je, mogoče pa ni.

Side A (I–V) nam v samem uvodu imenovanem The Darkling Plain ponudi ultra melodične prehode, ki spominjajo na marsikatero post rock skupino. Je povsem nežne narave. Potem pa se zgodi že prvi preobrat. In sicer se iz post rock igranja The Darkling Plain spremeni v post punk idoliziranje po načelih Joy Division.

Je neverjeten pristop k albumu, katerega nekateri izmed nas definitivno nismo bili vajeni. Super.

The Darkling Plain pa se proti koncu nekako iz I preoblikuje v II (Wetiko – Cannibalism), kjer prejmemo najbolj temačno kričeče preigravanje black metala. Je umazano, kot se za black metal spodobi, a je hkrati precej melodično – mogoče precej podobno Deafheaven. Tu pa tam se seveda najdejo zastrašujoči robustni segmenti, ampak se super identificirajo s skladbo.

Zaključek prvega dela, imenovan Await; Dawnrise ter Spring Speaks Truth pa nam postrežeta z nekakšno mešanico vsega (slišanega v žanru black metala).

Skladbi se med seboj povezujeta, zato ju tukaj omenjam skupaj. Edino Await; Dawnrise ni, kar se mene tiče, prav nič posebnega in je praktično nepotrebno zlo na albumu. Vključuje nekakšne folk segmente, ki jih vokal nekako zasenči, ampak v celoti res ne gre za kaj posebnega. Omenjena skladba pa se iz dolgočasja dobro preoblikuje v Spring Speaks Truth, kjer začutimo prve korake drone stila na albumu.

Čuden prizvok drone žanra in ''spoken word'' vokal nam dobro pokažeta (govorita o) smrt(i) Zemlje in kako bomo vsi eno z njo – nekoč.

Precej zanimivo in pa seveda ključnega pomena za zaključek prvega dela.

Drugi del albuma (Side B oz. V–VII) pa nam prinese temo življenja po smrti. Vse tri skladbe (Corvidae, Entropy ter Feral Dawn) se v večini nagibajo k drone žanru, ki ga občasno spremljajo black metal agresije uničenega gozda, potem poduhovljeno doom metal tavanje v obliki gibanja/tavanja duha skozi gozd, post rock mirovanje v obliki vetra in pa prepevanje/spremljanje telesa v zemljo (pogreb).

Pri drugem delu je zadeva malce bolj zakomplicirana, ker gre za glasbeno reinkarnacijo poznanega. Album nas sprašuje, kaj se zgodi ko umremo. Je recimo podoživljanje in spraševanje skozi glasbo.

Kaj za zaključek sploh lahko še komentiram?

Anarchic je ena izmed tistih izdaj, ki je več kot le glasbena izdaja kot taka – Anarchic je razmišljanje, nekakšna filozofija prehoda življenja v smrt.

In toplo jo priporočam vsem.

twitter facebook