recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

14. 11. 2011  Pyrrhon - An Excellent Servant, But a Terrible Master  (Selfmadegod Records, 2011)
Z besedami ne znam opisati, kako močno vzdušje preveva ta album in kako te prav premočno posrka v svoj svet.

HURA, IZOBRAŽEVANJE!

Če ste seznanjeni z distopijo, potem lahko ta odstavek preskočite in samega sebe potrepljate po rami v lažnem upanju, da ste inteligentni. Ostali nadaljujte z branjem. Distopija je, na hitro, zvrst fikcije, ki se počasi spreminja v dejstvo. V osnovi gre za vizijo bližnje prihodnosti, kjer se večinoma prikazuje propadlo civilizacijo, ekstremne razlike med višjim in nižjim slojem, svet v vojni, človeka kot številko/predmet ipd.

Ta dela naj bi tudi predstavljala opozorilo človeštvu, saj v večih delih opazimo trenutne trende, običaje, ki več kot očitno vodijo v katastrofo.

Okej, nisem zdaj tu zato, da bi vam pridigal, ker vam zagotovo vsak drugi bluzi “ČLOVEK JE ČLOVEKU NAJVEČJI SOVRAŽNIK in podobno sranje” in se zraven počuti kot najpametnejše bitje na svetu. To je tu zato, ker so Pyrrhon s svojim zblojenim, psihedeličnim, kaotičnim death metalom srhljivo zadeli distopično vzdušje.

Ne znam povedati, kako osvežujoče je po dolgem času slišati death metal, ki ni tečen s hitrostjo, tehničnostjo in s tem, da bi zvenel čimbolj oldschool. Ti imajo dejansko jajca delati na vzdušju, kar je veliko težje narediti, kot pa IGRATI LESTVICE FUL HITR, UUUUU! To še ne pomeni, da ne znajo biti hitri ali pa tehničarji. Ponudijo nam kdaj tudi to, ampak nas raje večinoma peljejo po pustinjah, kjer lahko občudujemo ostanke človeštva in zraven miroljubno vsrkavamo radiacijo. Občasno pa nad nas spustijo horde podivjanih mutantov, bitke s katerimi so kaotične, mastne, jezne in hkrati zadepresirane. Mislim, resno, album me je po večih poslušanjih spravil v slabo voljo in to mi je v tem primeru začuda dobro. Prvič, da me album ni spravil v dobro voljo zaradi tega, ker bi bil abominacija za ušesa.

Glavno vlogo pri ustvarjanju vzdušja ima tu kitara, ki zveni res bolano in nam večinoma servira motene atonalne riffe. Definitivno nočem vedeti, kaj se dogaja v kitaristovi glavi, če skuša to pokazati s svojim psihotčinim igranjem. Shizofreno bobnanje je očitno poročeno s stilom igranja kitare, vokali pa zvenijo primerno jezni. No, mogoče bi vokali lahko zveneli malo bolj trpeče (okej, kaj sem ravnokar napisal?) in bas bi lahko prišel bolj do izraza, ampak če pomislimo, nič ni popolno. Itak ne bi glasba o nepopolnostih sveta prišla do izraza, če bi bila sama popolna, če bi to sploh bilo možno.

Torej, album sam stavi na zadepresirano, kaotično in distopično vzdušje in na trenutke zveni kot skok v glavo totalno motene osebe. Z besedami ne znam opisati, kako močno vzdušje preveva ta album in kako te prav premočno posrka v svoj svet. To se zna zgoditi marsikomu pri knjigah, filmih in igrah. Ampak, da pa to glasbeniku uspe, pa se potrebuje gigantske količine truda. Skratka, to morate slišati, da verjamete. Kudos, Pyrrhon, kudos!

Sodeč po njihovem prvencu se njim dokaj ironično obeta svetla prihodnost. Ta album ne gre na polico zraven CD-jev, temveč gre med knjige, kjer se bo nahajal med Warday in We ter se bo vrtel vsakič, ko bom igral Fallout 2.

Samo deathcora mi ne začet igrat.

twitter facebook