recenzije

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

Clandestine Blaze

City of Slaughter

All Strings Detached

There's Something Painful About The Pearls

Beyond the Dark Forest

Ealde

banner
banner

recenzija

5. 4. 2017  Amorphis - An Evening with Friends at Huvila  (Nuclear Blast, 2017)
»Amorphis bi s tole ploščo oz. takim izborom pesmi lahko mirno nastopili v Cankarjevem domu in bilo bi nepozabno!«

Kdo so Amorphis?

Po mojem prepričanju so ena največjih metalskih skupin, saj je s svojim izvirnim načinom vključevanja etno izročila v (najprej death) metal metalskemu občestvu in civilizaciji v užitek in zadovoljstvo napisala in zložila nekaj večnosti zapisanih glasbenih spomenikov. The Karelian Isthmus, Elegy ter predvsem Tales from the Thousand Lakes so le nekateri od takih glasbenih monolitov. Amorphis so tudi skupina, ki se je nato za nekaj časa (oz. nekaj plošč) izgubila v glasbenem eksperimentiranju, dokler ni s ploščo Silent Waters ponovno odkrila žarečo iskro svoje odličnosti in v žaru te iskre zložila še eno dobro ploščo (Skyforger). Skupina je nato tisto, kar je delalo ploščo Silent Waters tako unikatno, še tolikokrat uporabila, da je iskra odličnosti dogorela v povprečnost.

Žal so bili tudi njihovi zadnji koncerti, ki sem jih imel priliko videti, hja, dolgočasni in brez žara.     

Zakaj sem se torej, kljub temu, da ne maram 'live' plošč, vseeno spravil recenzirati le-to? Odgovora sta dva; najprej – kljub vsemu gre za Amorphis in še zaradi gostujoče pevke, ki z glavnim grlom Amorphis, Tomijem Joutsenom v duetu zapoje pesem Her Alone, Anneke van Giersbergen. Anneke je nekdanja pevka nizozemskih The Gathering in ima po mojem mnenju med pevkami, ki pojejo v metalu s čistim vokalom, najlepši in najmogočnejši glas in se ji pri žarčenju lepote svojega glasu ni treba ne napenjati ne naprezati! Ja, pred njo se skrijejo Liv Kristine (ex. Theatre of Thagedy), Floor Jansen (ex. After Forever), Tarja Turunen (ex. Nightwish), Vibeke Stene (ex. Tristania), Ailyn (Sirenia), Sharon den Adel (Within Temptation) idr.  

An Evening with Friends at Huvila je precej netipična live plošča, saj se lahko pohvali s tem, da je njen bistveni del odlično slišna glasba s kristalno čistim zvokom in hrup vzklikanja in ploskanja publike zveni zgolj kot okrasni dodatek k glasbi. Tudi zbir pesmi, ki se nahajajo na plošči, odstopa od njihovega železnega koncertnega repertoarja. Za nobeno od reinterpretacij devetih pesmi ne morem reči, da je slaba, vendar bi ne govoril resnice, če bi rekel, da mi pri nekaterih med njimi (npr. pri Silver Bride, Alone ter Enigma) ne umanjkajo: sila, dinamika in moč oz., recimo bobu bob – umanjka mi metal. Ploščo kot celoto zaznamujejo: uporaba nedistorziranih kitar, godal, flavte in v zadnjem času v metalu očitno nepogrešljivega saksofona.

Izvedba pesmi Far from the Sun je zanimiva, saj jo že od začetka zaljša uporaba flavt in godal. Pesem je odigrana tako, da bi jo bilo mogoče vključiti na tekmovanje na kakšnem festivalu modernih izvajalcev etno oz. folklorne glasbe (kar v nobenem primeru ni daleč od tega, kar Amorphis tudi na sebi specifičen način tudi igrajo). My Kantele, sicer eden 'klasičnih' hitov skupine, navkljub temu, da je odigran s saksofonom, akustično zvenečimi kitarami in zadušenim zvokom bobnov ter brez vsakega 'žaganja' ohranja svojo čarobnost. Posebej moram izpostaviti tudi godalni vložek v pesmi, saj slednji veliko doprinese k ohranjanju čarobnosti interpretacije pesmi. Če bi ne poznal pesmi v originalni izvedbi, bi bil prepričan, da jo igra skupina, ki se zelo zgleduje po glasbi Erica Claptona. Izvedba pesmi Sampo je najbližja originalu – skozi celo pesem so prisotne električne kitare ter tudi growli (razlika je v tem, daso zraven slišni še saksofon, flavta in še eno tolkalo, ki ga ne znam opredeliti). Še en novejši hit skupine – Silent Waters, se začne s prekrasnim akustično odigranim uvodom, pri katerem je na začetku najbolj izpostavljeno, poleg flavte in saksofona, zanimivo igranje bobnov (v nadaljevanju postane najbolj izpostavljeno akustično igranje kitare). Pesem je spodobno odigrana, vendar po mojem mnenju zveni prenežno in ji zato ne uspe izraziti vse moči čustev (kot to uspe originalni pesmi).

Za konec še Her Alone! Bogovi so spregovorili z zvenom metala in boginja je zapela! Pesem sicer poznam že od prej, vendar se mi do trenutka, ko sem slišal, kako jo v duetu zapojeta Tomi in Anneke, ni zdela nič posebnega. Njuna glasova se prekrasno dopolnjujeta, Anneke poje tako kot zna: ženstveno in mogočno in tako se neštetokrat slišana pesem spremeni v čarobno in mistično slušno izkušnjo. Ni pa zgolj njuno petje tisto, ki okiti pesem z avreolo izjemnosti – pohvaliti moram tudi glasbeno izvedbo, sploh kombinacijo igranja kitar in saksofona.

An Evening with Friends at Huvila zveni kot poljudnoznanstveno delo, s katerim se želi nemetalskim množicam in na omejeno metalsko zveneči način predstaviti doprinos metala k človeški civilizaciji. Glede na to, kako zveni (z izvedbenega in zvočno-tehničnega vidika), gre bolj kot za v živo ploščo, po mojem mnenju za zbirko bonus pesmi, kar naj bo razumljeno kot moja velika pohvala za tovrsten tip plošče.

Vsekakor vredno poslušanja! 

twitter facebook