recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

14. 10. 2012  Converge - All We Love We Leave Behind  (Epitaph Records / Deathwish Inc. Records, 2012)
I'm That Aimless Arrow, Lost From the Very Start, Violence Without Purpose Born of Broken Hearts No one Will Ever Guide Me, As I sail through the Air Now I Just Bring Sadness In Those Who Choose To Care

22 let od samega začetka in še vedno ni videti konca skupini, ki je na celotni HC (in v vseh njenih podzvrsteh a la mathcore, grindcore … ) naredila enega izmed najboljših albumov vseh časov oz. Converge se vračajo z novim albumom, imenovanim All We Love We Leave Behind.

Skupina je že od samega začetka ustvarjanja ''zlata vredna'', ni izdaje, ki bi bila slaba, katastrofalna ali pa si jo ne bi hotel zavrteti (v najslabšem primeru bi bila/je bila ocenjena z 7/10), ker slabih zvokov od skupine ni bilo in verjetno tudi ne bo nikoli za pričakovati.

In če slabih zvokov od Converge ni za pričakovati, potem lahko novejši album že vnaprej uvrščamo med dobre in same vrhunce izdaj.

Če smo kar direktni in se osredotočimo na celotno diskografijo, realno povedano in gledano Converge nikoli ne bodo nikoli več dosegli tistega, kar so pri albumu Jane Doe. Prav tako tudi ne bo vse skupaj podobno albumuomaWhen Forever Comes Crashing ter Petition the Empty Sky in pa definitivno ne bo vse tako kaotično, kot je bilo pri No Heroes ter You Fail Me.

In kaj potem prinaša All We Love We Leave Behind oz. kaj so po Axe to Fall Converge sploh še zmožni narediti izven svojih stranskih projektov (Old Man Gloom, Supermachiner, All Pigs Must Die, Doomriders, Acid Tiger …)?

Če vzamemo Converge pod drobnogled, gre za 2 sekciji diskografije (osebno jo delim na zgodnja leta - Halo In a Haystack, Where Have All the Flowers Gone … ter kasnejše na Axe to Fall, No Heroes, You Fail Me): laični poslušalec je skupino začel poslušati (ali pa je slišal zanjo) v kasnejši dobi, kjer so bolj ali manj bili osredotočeni na kaotično preigravanje inštrumentov in je zgodnja era bolj ali manj ostala povprečna (no, to ne drži za vse).

Torej, če ste pri Axe to Fall oboževali histerične vokalne izpade ter kaotično in živčno preigravanje instrumentov, potem to kar pozabite in na svojem listu pričakovanja nove Converge ''plate'' črtajte vse, kar ste do sedaj poznali (od novejšega obdobja). V bistvu od tistega, kar so do sedaj igrali Converge, se kar poslovite in si zamislite, da do sedaj sploh niso obstajali ali pa da so povsem nova skupina in je tole njihov prvenec. Ker tole je nasprotje vsega, kar ste od Converge bili vajeni do sedaj. Tistih histeričnih krikov ter kaotičnega bobnanja je bolj malo, tako da določeni poslušalci lahko pozabite na tiste nervozne užitke.

All We Love We Leave Behind je v mojih očeh nadaljevanje albuma Halo In a Haysack (prva izdaja), ker je besedilno vse skupaj bolj iskreno in je več pridiha melodike in spevnega vokala. Tu pa tam najdemo ostanke oz. prah Jane Doe, ampak je vse skupaj bolj osredotočeno na počasne ritme ter melodično preigravanje HC-podzvrsti.

Glede besedil praktično ni pripomb, ker je vse skupaj bolj globoko in mogoče tudi bolj osebno (I'm That Aimless Arrow, Lost From the Very Start, Violence Without Purpose Born of Broken Hearts No one Will Ever Guide Me, As I sail through the Air Now I Just Bring Sadness In Those Who Choose To Care) in res dobimo od Bannona srčne izpovedi ter se pri tem tudi spomnimo na njegova leta (daleč čez 20) in vse, kar je doživel (mogoče je imel vmes med Axe to Fall ter trenutno izdajo iskanje samega sebe in dobil tudi navdih za vse skupaj). Vrhunsko ter iskreno.

Glasbeno pa je vse skupaj bolj podobno mešanju Dag Nasty, Portraits of Past ter recimo kanček novodobnega HC-ja npr. Verse, česar pa še zdaleč ne bi pričakovali od njih.

Po koncu albuma začutimo nekakšno zmedo, a hkrati zadovoljstvo, ker album je presenečenje, ampak še vedno zadovolji osnovne Converge potrebe in pričakovanja. Je izpoved (kar vidimo že pri naslovu) in je narejen od ''modelov'' iz Converge za ''modele'' v Converge, nostalgično preigravanje za skupino samo in poslušalce vseh generacij.

twitter facebook