recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

recenzija

12. 9. 2011  Exhumed - All Guts, No Glory  (Relapse, 2011)
Izkopano truplo še nikoli ni dišalo lepše!

Kot ste že lahko prebrali v intervjuju z Mattom Harveyem, je Exhumed od leta 2005 do danes res bil potreben počitka. A v tem času nihče ni lenaril, tako da se je in Mattu in ostalim nekroseme začelo razvijati tam nekje, globoko v bolanih celicah.

Toliko let, a naposled je to nekroseme vzklilo v novi album Exhumed, ki ne samo, da je na nek način vrnitev h koreninam, ampak je manifesto death metal benda, ki se je iz blasfemične prsti izkopal močnejši kot kadarkoli.

All Guts No Glory – točno to! Nič lepega, nič ''fancy'', nobenih ''kvazi prog delov'' (s tem mislim tisto ''Glej, kako hitro lahko stlačim 2034 not v 7/8 takt, ki traja 13 minut''!''), nobenega nepotrebnega nabijanja po bobnih in čupic, ki jih danes fura vsak srednješolski pamž.

Exhumed so svojo željo po igranju pristnega death metala (no, v slučaju Exhumed death-thrasha z veliko grind delov) skozi leta obogatili, nato pregledali svojo preteklost in ugotovili, da je odlični Anatomy Is Destiny bil preveč. Zato so zadevo malce obrezali, oblikovali in se zgledovali bolj po prvih dveh albumih z izjemo zvoka, ki je logično nasledil zvok na prej omenjenem Anatomy … albumu.

11 pesmi poje o prelepih stvareh, če seveda pod tem pojmujete trupla, nasilje, smrt, kri, pokopališče, bolezen in čudovite družinsko obarvane filme tipa Texas Chainsaw Massacre. Tu ni nobeni iluminati misterijev, nobenih kozmičnih tegob (no, razen tiste, kako premagati smrt – oz. ostati mrtev, a res lep in lačen zombi) … All Guts – No Glory. Kako je lepo brati besedila komadov Necrotized, Like Hammer To Anvil, Your Funeral – My Feast ipd. Poezija, vredna Franka Mullena ali Anthonyja Iprija ter Chrisa Barnesa.

Če kdo označi Exhumed za Carcass klon, lahko samo dobi šamar od Krastaća (''Jačee! … Mrš!''). Exhumed so več kot klon, sploh pa niso noben tribute bend. Kvartet namreč spominja na najlepše čase (OK, no) Carcass, Repulsion, Terrorizer, Napalm Death in še koga. Polnomastni riffi, udarni bobni, morbidne solaže in dvojni vokal napad, ki ga Matt Harvey in Leon Del Muerte izvedeta mnogo bolj bolano, pristno in brutalno kot recimo Trevor Strnad (čeprav tudi ta možakar sploh ni slab). Že kriki so takšni, da se človek vpraša, kolikokrat na leto Harvey zamenja glasilke? Boli me, že ko poslušam (''suffer for Exhumed!'').

Izkopano truplo res ni še nikoli dišalo bolje! Oglejte si zombi napad 18. 10. 2011 v Ljubljani, ko bodo žgali skupaj s Cephalic Carnage in Dickless Tracy! Do takrat pa … BLUUUAAAARRRGGHHHH! So let it be rotten – so let it be done!

twitter facebook