recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

4. 12. 2011  Fleshgod Apocalypse - Agony  (Nuclear Blast, 2011)
Agony ali: kako doseči uspešno komunikacijo med death metalom in klasično glasbo.

Kombinacija metala in orkestra vsekakor ne predstavlja nobene glasbene novitete; je pa res, da se je ta tendenca znotraj death metala pričela pojavljati sorazmerno pozno, saj... dajmo, priznajmo si, dobršen del norveškega black metala bi zaradi svoje pompoznosti že v prvi polovici devetdesetih uporabljal zbore in orkestre, če bi si jih le lahko privoščil. Pa si jih ni. Kar je verjetno lahko samo dobro (saj veste: mladost – norost). No, death metal temelji na nekoliko drugačnem idejnem in zvokovnem pristopu, zato ne morejo veljati ista pravila, čeprav moderni zvoki in digitalizacija studiev na nek način uspešno brišejo te meje.

 

Kakorkoli... Diskurzi o drugem albumu italijanskih death metalcev Fleshgod Apocalypse nikoli niso daleč od primerjave tega benda z Dimmu Borgir. In na prvi pogled (no, pravzaprav posluh) te primerjave res držijo: pred nami je močno orkestraliziran in pompozen metal z nenavadnimi ter izjemno visokimi backing vokali. Ampak raje kot ob Dimmu Borgir bi Fleshgod Apocalypse postavil ob bok grškim Septicflesh, to pa ne le zaradi tega, ker so tudi slednji bližje death metalu, temveč zgolj zaradi ne-vsesplošne zlorabe orkestra. Le ta je na Agony sicer že res skoraj vseprisoten in na njegovem oltarju se je (če album primerjamo s predhodnikom) žrtvovalo marsikatero kompleksnejšo kitarsko stvaritev, a obenem nikakor ni tako vsiljiv kot na zadnjih dosežkih Dimmu Borgir, album pa tako še vedno ostane znotraj orkestraliziranega metala in ne v sferi površno napisanega filmskega soundtracka z dodatkom električnih kitar.

 

Preplet teh dveh glasbenih sfer je na Agony mestoma bolj, mestoma manj posrečen, nikoli pa ni ponesrečen ali posiljen. Je pa res, da določenim komadom nekako manjka tiste prave duše in povzročajo, da poslušalčeva pozornost odtava nekam stran. A na drugi strani tisti komadi, ki funkcionirajo, funkcionirajo z veliko začetnico (recimo The Egoism, dvojček The Betrayal ter The Forsaking in najbolj reprezentativen The Violation). Tu pa se pokaže tudi bistvena razlika med njimi in Septicflesh. Njihov konglomerat je namreč popolnoma epski in temelji na principu manj je več, pristop Fleshgod Apocalypse pa je na drugi strani veliko bolj kompleksen in le s težavo si boste po sprehodu po mestu požvižgavali kakšno 'lepo' orkestralno melodijo iz tega albuma. Ali v terminih klasične glasbe: primerjajte Wagnerjev Prihod Valkir z Beethovnovo Deveto simfonijo.

 

Agony je izjemen glasbeni dosežek, ki pa mu žal zmanjka sape na zadnjem delu poti. Vsekakor pa gre za album, ki je daleč od kakšne pocukranosti ali ležernosti. Pot, ki jo ubirajo Fleshgod Apocalypse, pa je, če citiram agenta Cooperja iz Twin Peaksov, čudna in težka, a glede na slišano mislim, da je povsem varno reči, da tile tipi vedo, kako uporabljati klasično glasbo. In, lepo prosim, naj to počnejo še vnaprej. Geekov, ki igrajo nevemkatereže lestvice na tempu 320bps, obenem pa nimajo kančka domišljije, bo vedno dovolj; umetniško kultivirani ljudje, ki pa se ponašajo še s klasično glasbeno izobrazbo, pa so v pravzaprav izjemna redkost. Iz istega razloga pa imamo radi tudi Rhapsody of Fire, kajne? Kajne?

Avtor:
twitter facebook