recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

25. 11. 2012  The Secret - Agnus Dei  (Southern Lord Records, 2012)
Torej skupina, ki se je v svoji zgodovini lahko predstavila že z marsikatero dobroto, se nam tokrat predstavlja z albumom Agnus Dei, ali kakor bi povedal Friedrich Nietzsche, kako filozofirati z 13 skladbami čistega okulta in glasnih inštrumentov.

Nobena skrivnost ni, da je četverica nihilistično obarvanih jezdecev apokalipse, znana kot The Secret, ena izmed najbolj priljubljenih skupin svetovnega podtalja in v letu gospodovem 2012 se vračajo z mojstrovino, ki objema večni mrk, pustošenje zemlje in pa apokalipso vsega živega in mrtvega.

Torej skupina, ki se je v svoji zgodovini lahko predstavila že z marsikatero dobroto, se nam tokrat predstavlja z albumom Agnus Dei, ali kakor bi povedal Friedrich Nietzsche, kako  filozofirati s 13 skladbami čistega okulta in glasnih inštrumentov.

Kot prvo bi omenil, da se poleg izborom skladb šteje v plus tudi produkcija, za katero je poskrbel Kurt Ballou (katerega v tem času že morate poznati) v njegovem Godcity studiu in se za razliko od njegovih ostalih kreacij Agnus Dei močno razlikuje. Če je npr. pri Kvelertak zadeva bila dobra, v bistvu super, je tukaj zadeva bolj zlobna in prekleto srhljiva. Nekako je dojel koncept celotnega albuma in je vključil atmosfero najbolj črnega žanra v deželi naši - imenovanega black metal, hkrati pa se je tudi zavedal, da to ni ravno običajen black metal izdelek, ampak da more znotraj tega vključiti tudi ostale žanre, za katere so se The Secret odločili, in seveda mu je to tudi uspelo (kot, da mu kdaj ni).

Kar se celotnega albuma tiče je zadeva povsem jasna - se razlikuje od predhodnika Solve Et Coagula iz leta 2010 in pa seveda tudi od prvenca Luce iz 2004 in Disintoxication iz 2008 , kjer so se mešali žanri med black metalom, crustom, grindcorom,HCjem. Kar na prvi vtis občutiš pri Agnus Dei, je občutek, kot da so se fantje zaprli v sobo in par mesecev poslušali samo black metal brez kakršnekoli pavze.

Otvoritvena skladba Agnus Dei te povleče v same globine pekla. Brez pričakovanega dolgega uvoda se začne black metal norija in posesivna zloba te kar obdaja. V trenutku dobimo vizije smrti, žalosti in obupa, ampak hkrati polno moč do življenja in sovraštva do vsega svetega. Vokal je nezemeljski, ne ravno primerljiv recimo z Horna, ampak je bolj melanholičen in poln nekakšne negativnosti, ne tako depresiven kot pri Shining, bolj sovražen kot večina black metal skupin.

Če bi The Secret nadaljevali s skladbami, kot so Agnus Dei, bi album brez problema označil skupino in album kot black metal, ampak nam skladbe May God Damn All Of Us, Violent Infection, Daily Lies, The Bottomless Pit ponudijo igranje pod dvema minutama in vključujejo crust vložke.

Pri May God Damn All Of Us je super, ker začnejo nekako surovo in precej black metal obarvano, tako kot pri skupinah Tsjuder, Horna, Darkthrone, … in potem prehod bobnov po načelih crust skupin, kot so Disfear, Wolfbrigade, … bolj poskočno igranje vseh inštrumentov in pa seveda tudi vokalno.

Močan vpliv nihilizma in jeze se najbolj na celotnem albumu občuti pri skladbah kot Post Mortem Nihilist Est ter Heretic Temple, kjer te negativna energija vokalov in destrukcije kar objame in se nekako počutiš udobno v sklopu pesimizma. Seveda energičen vokal ni vse, kot že omenjeno, se inštrumenti vlijejo v pesimizem in tako si obdan s smrtjo Agnus Dei albuma.

V celoti nam The Secret pri Agnus Dei ponudijo še bolj temačen in še bolj poglobljen album v vsej njihovi dikografiji. Je bolj oseben, bolj temačen, bolj hiter, bolj osredotočen na vse in pa, kot že omenjeno, je boljši od Solve Et Coagula.

Če ste oboževali temačno kreacijo Solve Et Coagula, potem naj vam Agnus Dei ne uide iz rok, saj se boste v omenjeni album naravnost zaljubili.

twitter facebook