recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

1. 2. 2014  Satan's Wrath - Aeons of Satan's Reign  (Metal Blade, 2013)
Oboževalcem določene zvrsti se prodaja glasba, ki je zgolj slaba površinska kopija legendarnega izvirnika, ki sliši na ime starih Possessed, Bathory in Slayer.

Nekateri se nikoli ne naučijo. Četudi sem nekako potihem upal, da bo prvenec grških blackt(h)rasherjev Satan's Wrath obenem tudi njihov labodji spev, temu ni bilo ravno tako, sedaj pa imam v rokah njihov drugi izdelek, ki sliši na ime "Aeons of Satan's Reign."

Bendu gre priznati, da so vsekakor opazili produkcijsko nedodelanost prvenca "Galloping Blasphemy", kar so tokrat skušali popraviti. Uspelo jim je nekako napol; ni trenutkov, ko bi ena kitara izginila v neznano, tudi bobni ne zvenijo tako nepečeno kot na prvencu. Satan's Wrath so zapolnili kader, kar pomeni da je bobne igral dejanski bobnar. Temu primerno se glasba dosti bolj drži skupaj, medtem ko solo vložki celo zvenijo dobro.

Glavna težava prvenca pa še vedno ostaja: Glasbeno je plošča vredna toliko, kot če bi se Possessed dalo kupiti v plastični vrečki. Pri Satan's Wrath enostavno gre za bend, ki je bil narejen namesto, da bi nastal, kar se odrazi tudi v nedodelanosti glasbe. Ta ima kratek rok trajanja, namenjena pa je polnjenju niše retro '70s satanizma, ki je zadnje čase tako prisoten v glasbi.

Kar bi se še dalo speljati z izjemno prepričljivim in iskrenim nastopom, a je iskrenosti tu le malo. Vokal je manj agresiven kot na prvencu, zaradi bolj čiste produkcije pa je moč slišati še pevčev grški naglas, ki je za crknit smešen. Kot dodatno žalitev pa gre omeniti, da je bend skušal delovati bolj "resno" s tem, da je znižal tempo svoje glasbe, karkšnekoli sume samozavedanja pa zbrišejo z zadnjo skladbo, ki ima namesto vokala nemogoče smešen napol-govoreč vložek - če dodamo še polomljeno izgovorjavo, se resnično gre vprašati, po kakem ključu danes založbe sploh izbirajo svoje bende.

Pri Satan's Wrath gre torej za produkcijsko še kar sprejemljiv izdelek, kar pa je tudi edino, kar ga nese, čeprav ne daleč. Četudi sem si želel verjeti v nasprotno, me je "Aeons of Satan's Reign" zgolj dodatno prepričal, da pri Satan's Wrath gre za nateg. Oboževalcem določene zvrsti se prodaja glasba, ki je zgolj slaba površinska kopija legendarnega izvirnika, ki sliši na ime starih Possessed, Bathory in Slayer.

twitter facebook