recenzije

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

banner
banner

recenzija

18. 11. 2012  Aeon - Aeons Black  (Metal Blade, 2012)
Plošča ne briljira v izvirnosti – niti glasbeno niti besedilno -, a je narejena iskreno, zveni zanimivo in pristno in se prej kot z Meshuggah spogleduje z Morbid Angel, kar je vsaj v mojih očeh/ušesih vedno večji plus.

Švedski blasfemiki Aeon se po zelo dobri plati Path Of Fire (2010) vračajo z novo dozo strupa, ki ga pljuvajo po križu, cerkvi in vsemu, kar krščanstvo predstavlja.

Aeons Black je precej dolga plošča, a jasna, direktna, dinamična in ne toliko dolgočasna. V času zelo razgibanih modernih death metal zasedb, se Aeon raje ozira na zlato preteklost in prav v tem precej izstopa na današnji sceni. Seveda, švedski kvintet lahko komot ocenite kot neizvirnega, a rezultat je vseeno izredno dober.

Aeons Black je namreč plod, ki se je zgodil med divjo orgijo Cannibal Corpse in Deicide, v katerih je izmučena ljubimca še dodatno sodomiziral Morbid Angel. Res je – od prvega komada naprej imate občutek, da poslušate predvsem zadnje tri opuse Cannibal Corpse, kar se kaže v masivni avdio podobi, ki res spominja na delo ameriških klavcev, ki se je izostrilo do popolnosti s producentom Erikom Rutanom. Pa Aeon niso snemali v Mana Studio. Občutek, ki ga ustvarjajo mastni riffi, temačna in težka atmosfera, pa je naravnost navdušujoč.

Morbid Angel gen se razvija predvsem v morbidni (jap!) dinamiki, ki tale cannibalsko zveneči death metal spremeni v rušilno silo z rušilnim karakterjem, ko začne razpletati črne vozle temačnih dimenzij, v katerih domujejo ''the ancient ones''. Ja, kadar plata ne spominja na Kill, spominja na Gateways To Annihilation. Zelo.

In to je dobro!

Deicide efekt ustvarijo besedila, ki Jezuščka, boga, Marijo, Ratzingerja in vse ostale pošilja naravnost k hudiču. In vokalist to izrazi res perfektno – ta prezir do organiziranih religij je prisoten v vsaki sekundi plate. Tole ni pridiganje ali zgolj kurcanje – tole je resničen izraz ogorčenosti, spljuva, jeze in prezira. Do obisti!

Zarolajte si samo komad I Wish You Dead in vam bo vse jasno, čeprav mogoče kak Garden Of Sin to vse skupaj pove rahlo bolj subtilno in to je eden redkih trenutkov, ko se bend spogleduje recimo še z Immolation, na Behemoth in Decapitated pa vleče s tehnično koljačino Nothing Left To Destroy.

Ena svetlih točk je definitivno komad Aeons Black, za katerega pa lahko trdim, da že dolgo nisem slišal boljšega poklona zlati dobi klasičnega in rušilnega death metala.

Plošča ne briljira v izvirnosti – niti glasbeno niti besedilno -, a je narejena iskreno, zveni zanimivo in pristno in se prej kot z Meshuggah spogleduje z Morbid Angel, kar je vsaj v mojih očeh/ušesih vedno večji plus.

twitter facebook