recenzije

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

banner
banner

recenzija

1. 2. 2014  Samomor - Ad Te Noctem Increatam  (Mater Tenebrarum, 2013)
Produkcija je točka, kjer album nekoliko popusti.

Sam sebi grem na živce, ker pogosto začnem recenzije z umestitvijo benda v slovensko sceno. Vseeno pa si ne morem pomagati, saj je to najbolj učinkovit način za orisati zvočno in estetsko plat določenega benda. Pri Samomor je to še toliko bolj logično, ker gre za precej drugačen projekt, kot smo ga pri nas vajeni.

Kako to? Enostavno rečeno, ker se ne ozira na smernice tega, kaj bi moralo biti black, death ali doom metal. "Ad Te Noctem Increatam" (plus točke za pravilno rekcijo latinskega predloga!) si izposoja od večih smeri ekstremnega metala brez obzira na to, kaj je sprejemljivo, oziroma ima bazo poslušalstva pri nas. Ko črpa iz black metala, je ta umazan, ko dodaja death metal, ta ustvari še težje in bolj zatohlo vzdušje.

Najbolj navdušujoča točka vsake izmed sedmih skladb je vokal, ki je ravno dovolj močen in renčav. Ta predstavlja skupno točko za skladbe, ki so v glavnem precej dolge, z vidika vzdušja pa nudijo široko paleto različnih občutij, na katere poslušalec ne bi posumil, ko prvič ugleda nekoliko enobarvno ime benda.

"Ad Te..." je vsekakor album, ki kliče po tem, da se predvaja nekje v ozadju, saj njegovi valovi atmosferične rifaže služijo bolj kot kulisa in ne toliko kot samo dogajanje na odru. Potemtakem je sprejemljivo, da imajo skladbe precejšnjo mero ponavljanja, vseeno pa deli, ki so kompozicijsko bolj urejeni, naredijo najboljši vtis. Tako je kratka skladba Omega Sun, ki ima bolj jasno zgradbo, zagotovo med svetlejšimi točkami plošče, k čemur pripomore tudi ritmična narava rifov. To skupaj s carsko vesoljsko solažo (!) albumu doda mero spevnosti, ki pri drugih (daljših) skladbah včasih manjka. Kitarsko izstopa tudi "Serpens", ki vmes postreže kar z bluesovsko linijo.

Produkcija je točka, kjer album nekoliko popusti - razumem, da cilja na surovost, a na žalost namesto jamskega grmenja bendov kova Cruciamentum, Grave Miasma ipd. slišim le kitaro, ki zveni kot bi bila posneta na Guitar Rigu in tiho klikanje bobnov nekje v ozadju. Po spretnosti obeh inštrumentalistov je moč sklepati, da bi ob večih poskusih tudi oba lahko bolje posnela svoje dele na plošči (res zaškripa pri solaži na skladbi Serpens). Četudi bi s tem album izgubil nekoliko na "pristnosti", bi le pridobil toliko več na sami poslušljivosti, medtem ko za tako razglašene kitare, kot se pojavijo pri nekaterih melodičnih, razvlečenih kitarskih akordih, ni izgovora.

Slovenski black metal dvojec Samomor je s prvencem ustvaril nenavadno glasbeno entiteto, ki ima svojo osebnost. Kot tak je album čisto zadovoljiv, za lovce novih zvokov na področju ekstremne glasbe v bližnji okolici pa bo gotovo pomenil nekaj osvežujočega, deloma tudi zaradi očem prijetnega dizajna in bogate digipak embalaže. Z vidika nastopa in pisanja skladb pa vseeno gre za bend, ki se še kali oz. bi z močnejšo produkcijo dosti bolj zasijal.

twitter facebook