recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

30. 12. 2013  Tomorrow We Hunt - Acid Life  (samozaložba, 2013)
Je Acid Life presegel pričakovanja? Definitivno da, ker kljub pričakovanem, se pri Acid Life vidi - sliši, da so fantje našli tisto točko, pri kateri lahko ostanejo in obstanejo.

Ni minilo še dobro leto in smo že pri novi izdaji Zagrebški HC upov Tomorrow We Hunt. Tisti, ki zadevo niste spremljali si lahko recenzijo albuma Bitter Words iz leta 2012 preverite tukaj http://profanity.si/recenzije/bitter-words, nadgradnjo sledečega oz. januarsko nadaljevanje Bitter Words imenovano Griefbearers pa tukaj http://profanity.si/recenzije/griefbearers.

Pri obeh recenzijah je razvidno, da so se naši sosedje skozi čas prelevili iz tistega, običajnega HC benda v nekaj posebnega in to dokazuje tudi trenutna izdaja Acid Life.

Pa poglejmo nekaj skladb na albumu…

Uvodno nam Tomorrow We Hunt postrežejo skladbo Rotten Town. Dobro minuto in 40 sekund preigravanja HCja stare pole in pa renčavim vokalom novih skupin. Prva asociacija definitivno pride na kakšen novodoben temačen HC npr. Alpinist, No Omega,  Masakari, …, kjer prejmemo tisti temačen robusten pridih igranja inštrumentov in se hkrati začuti jezo skozi besedila (We'll Become The Rats, Feeding On The Carcass Of This Leech Filled Rotten Town.).

Kar pa se prenese tudi na drugo skladbo in sicer Smog Drenched Life. Instrumentalno malce spremenjeno, ker je zadeva malenkost hitrejša oz. malce bolj poskočna, ampak ne v smeri sreče skozi glasbo. Gre za umazano in srdito prenašanje nesnage skozi prej omenjeno umazano igranje inštrumentov in pa jeznim vokalom ter melanholično depresivnimi besedili o stanju mesta, ljudi in pa osebnega stanja posameznika (The Smog Filled Air, Will Be My Hammer And Nail Pulling Me Back Until I Fail, Losing Hope Of Breaking Free, This Will Be The End Of Me.). Je izguba upanja skozi, katerega mnogi ne opazijo a ga Tomorrow We Hunt ponudijo kot realnost.

Instrumentalno se skladbe povezujejo med seboj, nimajo ne vem kakšnega odstopanja, kar je v njihovem primeru super, ker gre le za dober album, kjer po prvi skladbi upaš, da se bo v enaki smeri tako nadaljevalo. Kar tudi se.

Mogoče prejmemo kakšno malenkost spremembe, najbolj vidno pri npr. skladbi Pressure To Succeed, kjer se vse skupaj bolj obrne na tisti močnejši HC, ki spominja na Empire Of Rats minus solo thrash vložki. Je udarna in jezna, kot se za omenjen žanr tudi spodobi. Besedila pa ponovno vrhunska (Lack Of Trust And False Self-Confidence, Pressure To Succeed Tearing You Apart, Self-Righteous Egoist, …)

V celoti mogoče, ni velik poudarek na inštrumentalne segmente, ker so recimo kvalitetni in se kot rečeno povezujejo z albumom Griefbearers iz letošnjega leta. Bolj, kot inštrumenti me pritegnejo besedila ter vokal, ker občutimo, tisto jezo in temačna besedila, ki pri novodobnim skupinah manjka oz. jo omenjajo le redke skupine (ker vsi vemo, da je še vedno pri HCju novega časa omenjati, kako je imeti zlomljeno srce).

Je Acid Life presegel pričakovanja? Definitivno da, ker kljub pričakovanem, se pri Acid Life vidi - sliši, da so fantje našli tisto točko, pri kateri lahko ostanejo in obstanejo.

twitter facebook