recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

4. 10. 2015  The Black Dahlia Murder - Abysmal  (Metal Blade Records, 2015)
Za kompleten albumu lahko rečem, da gre za nekakšno mešanje med prvencem Unhallowed in Everblack, ki jih, kot rečeno obdajajo simfonični momenti.

Če pomnite nam od leta 2003 The Black Dahlia Murder na vsak 2 leti ponudi nov album. Tako rekoč nam, kot vedno ponujajo album ob tistem času, ki jih praktično začnemo pogrešati.

Kaj nam noviteta omenjene zasedbe ponudi? V najslabšem primeru oz. v negativnem razmišljanju vemo, da nam bodo The Black Dahlia Murder ponudili točno tisto, kar je od njih pričakovano – fokusiran melodičen death metal, ki meji na predhodne plate.

Kljub zgoraj navedenem odstavku pa  nam v tokratnem primeru morilci črne dalije, kljub pričakovanem ponujajo nekaj novega in prekleto poslušljivega.

Abysmal nam že na samem začetku pri skladbi Receipt ponudijo tehnično dovršeno igranje, ki ga objema novost skozi simfonične oz. orkestralne momente. Vokalno sicer Trevor Strnad ponudi pričakovane in kultne krike, ki jih obdajajo ''growl'' vokali, a se zadeva izoblikuje skozi instrumentalne segmente, kjer se kitarist Ryan Knight pri solo segmentih močno približa Martyu Friedmanu (Megadeth). Tudi Alan Cassidy ponudi nekaj več bobnarskih veščih, ki smo jih pri Everblack malce pogrešali.

V nadaljevanju se zadeva sicer izoblikuje v pričakovanem duhu le, da se, kot rečeno pri določenih skladbah občutijo simfonični segmenti. Npr. pri skladbi št. 2 Vlad, Son Of The Dragon, se poleg postopanja po melodičnem death metalu zasliši še ''back'' vokale pogubnih duš, ki pa smo jih v večini vajeni pri simfoničnih skupinah, ki pa jih ne bi omenjal vem pa, da veste o katerih skupinah govorim (pomnite black metal skupine z založbe Nuclear Blast).

Po Vlad, Son Of The Dragon pa se zadeva samo še nadgrajuje. Recimo pri naslednji – istoimenski Abysmal nam The Black Dahlia Murder ponudijo bolj agresivno postopanje, ki se po mojih načelih mešajo med Arsis in At The Gates a se hkrati še vedno dotikajo albume Deflorate, kot tudi Nocturnal.

Za kompleten albumu lahko rečem, da gre za nekakšno mešanje med prvencem Unhallowed in Everblack, ki jih, kot rečeno obdajajo simfonični momenti.

''Overall'' oz. v celoti je iz mojega pogleda album nadgradnja oz. nekaj, kar sem pričakoval a bil še vedno presenečen pri uvodnem poslušanju. Gre za pristno agresijo, ki jo sicer že poznamo a nam še vedno nudi nekaj po čemer hrepenimo.

In rezultat?

Če sem rekel, da mi Frank Carter in njegove kače klopotače ponujajo album, ki ga uvrščam med top 10 letošnjega leta, lahko pri The Black Dahlia Murder ponujajo album, ki ga za letošnje leto uvrščam med top 5.

01. Receipt

02. Vlad, Son of the Dragon

03. Abysmal

04. Re-Faced

05. Threat Level No. 3

06. The Fog

07. Stygiophobic

08. Asylum

09. The Advent

10. That Cannot Die Which Eternally Is Dead

twitter facebook