recenzije

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

banner
banner

recenzija

12. 9. 2014  Cannibal Corpse - A Skeletal Domain  (Metal Blade, 2014)
Vsekakor sem vesel, da je nekaj, kar mi zdaj ni tako znano, v Cannibal Corpse prižgalo iskro, katere rezultat je napalm eksplozija v obliki albuma A Skeletal Domain.

Trinajsti album death metal zasedbe, ki uničuje vse pred seboj že od osemdesetih let prejšnjega stoletja. Ko človek pomisli na številko 13, bi vsaj pri pisanju takoj potegnil dobro staro karto vraževerja in uporabil fraze, kot so ''srečna 13-ka'', ''lucky nr. 13'', ''številki primerno – pa nisem vraževeren, oh ne! – je stvar žal slaba'' itd.

Mislim, da pri bendu, ki je svetu znan po tem, da se spreminja le v malenkostih, ki jih opazijo zgolj najbolj zagriženi Cannibal Corpse entuziasti, bendu, ki se je v zgodovino zapisal kot eden najbolj prodajanih death metal bendov vseh časov, bendu, ki je imel prve štiri albume oz. njih naslovnice cenzurirane v Nemčiji in še kje – pri takem bendu ni strahu, da bi kaj zajebal.

Ampak, a to pomeni, da je samoumevno, da Cannibal Corpse avtomatično naredijo odličen death metal izdelek? Kot se recimo pojavi ideja pri Metallici, kjer marsikdo trdi, da bo pač dobro karkoli izdajo, saj gre za Metallico (podobno se vidi tudi pri Slayer ali Iron Maiden ali Black Sabbath).

Odgovor: hell no!!!

V prvi vrsti naj takoj povem, da je A Skeletal Domain zelo dober Cannibal Corpse album in da pač sledi winning streaku, ki se je vsaj v mojih očeh (ušesih) začel ponovno z albumom Kill, definitivno pa nadaljeval s Torture (ja, vmesni Evisceration Plague mi ni bil glih najjači, a spet – ni bil slab). A definitivno ni tipičen Cannibal album (če nekaj takega sploh obstaja) oz. naj se izrazim drugače: ni najbolj tipičen predstavnik Cannibal Corpse diskografije.

Ali je za to odgovorno dejstvo, da je večino albuma napisal kitarist Pat O'Brien, ki je – kot smo lahko videli v DVD-dokumentarcu Centuries Of Torment – znan po tem, da dela prilično mračne in veliko bolj zajebane komade; ali pa je to dejstvo, da je studijsko krmilo prevzel Mark Lewis (Deicide, Whitechapel itd.) in ne več Erik Rutan; mogoče kombinacija obojega?

Vsekakor sem vesel, da je nekaj, kar mi zdaj ni tako znano (mogoče bo kaj bolj znano, ko preberem ali naredim kak intervju – btw, obiskali nas bodo 23. 11. v Novi Gorici z Aeon in Revocation), v Cannibal Corpse prižgalo iskro, katere rezultat je napalm eksplozija v obliki albuma A Skeletal Domain.

Od prvega komada je jasno, da Cannibal Corpse vedo, kaj je a) songwriting in b) dinamika. Album je posejan s komadi, ki so si med seboj ravno prav drugačni (zarolajte si otvoritveni komad High Velocity Impact Spatter ali pa dva komada kasneje sledeči Kill Or Become, pa vam bo jasno), da vmes ostanete ves čas pozorni na dogajanje, hkrati pa vsak komad v obliki smiselno sestavljenih pesemskih struktur nudi prijetno avdio izkušnjo. Mater, kako jim to uspeva že 30 let in to v death metalu?

Bend zveni nabrito sto na sat. Če je Rutan v zvočni sliki stavil na ultra močno zvočno sliko, je Mark Lewis osredotočen na ravno pravšnjo razporeditev vloge posameznega inštrumenta. Stvar zveni kohezivno in koherentno kot že dolgo ni. Bas je ravno dovolj prisoten, da ni pred kitarami, kitare se odlično poklonijo bobnu, ki pa z železno disciplino postavi temelje, na katerih gradi še vokalna podoba. Sound je tak kot če bi The Bleeding posneli istočasno v letu 1994 in hkrati v letu 2014. Ne vem, kako jim je to uspelo, ampak stvar zveni tako naravna in organska, hkrati pa tako čista, da je wow! (OK, tu vam je jasno, da nimam pojma, kako delujejo studiji danes ali pa nasploh, hehe) Sound je, v glavnem, prejeben.

Naslovnica ne seka toliko, če me vprašate (no, zadnji dve sta v tem razredu), a ni pomembno. Vsebina je prejebena – od besedil, ki opisujejo še n-več načinov končanja življenja (po lastni ali tuji krivdi) pa do izvedbe komadov. Solaže, riffi, ritmi, kruljačina in kriki.

Perfektna plata ali trenutni zanos? Ne vem, če je zgolj trenutni zanos in me, iskreno, ne briga.

V svetu, kjer je treba nenehno delati kompromise, v svetu, kjer se prodaja glasba, ki več kot na samo glasbo kot tako (ali občutek, for that matter) stavi na matematična zaporedja in čim bolj zajebane formule zato, da bi zvenela kompleksna, v svetu, kjer moraš narediti obrat za 180 stopinj, da bi te opazili, in v svetu, kjer Gene Simmons trdi, da je rock (v smislu ''rock poslovni model) kot tak mrtev, so Cannibal Corpse zanesljiv prijatelj, ki te ne pušča na cedilu, ki vztraja na lastni integriteti in ki te enostavno – ne razočara.

Nabaviti in še enkrat nabaviti!

PS: Da, plato sem poslušal v celoti. Večkrat.

twitter facebook