recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

20. 5. 2012  Coma Stereo - 1000 Mest  (KAPA Records, 2012)
Trik je igrati enako kot prej, ampak z vključenimi malenkostmi, ki album naredijo popolnoma zapolnjen iz vseh strani.

Nekaj časa nazaj smo na Profanity.si recenzirali album od The Canyon Observer in s tem nekako poskušali poslušalce seznaniti tudi s slovensko sceno in založbo Kapa Records, katera nam je do sedaj ponudila kar nekaj kvalitetnih zadev, ampak v večini primerov se niti zavedali nismo, kaj vse lahko pride iz naše male države.

Za leto 2012 nam na Kapi ponujajo tretjo izdajo vesoljsko odsotnih rokerjev Coma Stereo, fantov, ki svojo pot v vesolje tvorijo že od leta 2004. Verjetno ste jih že nekajkrat zasledili na koncertih, ker imajo za seboj kar lepo dobo ''koncertiranja'' in obiskov po vseh koncih Slovenije, ampak še vedno nam roji po glavi vprašanje, od kje so nam znani? Kakorkoli že, gre za super zasedbo, ki nam je v 8 letih obratovanja ponudila tri dobre albume (vključno s trenutno izdajo 1000 mest) in lahko rečem, da so se z leti postarali kot vino. In kaj je na albumu tako zanimivega, da bo presegel kvaliteto in vse ostalo obeh predhodnikov?

Osebno je Binary Endings naredil name velik vtis in si ne bi mogel predstavljati, da bi Coma Stereo presegli sami sebe, ampak naj me vrag, da je 1000 mest praktična konkurenca. In v čem je trik? Trik je igrati enako kot prej, ampak z vključenimi malenkostmi, ki album naredijo popolnoma zapolnjen iz vseh strani. Seveda ne boste pogrešali zvoka elektronike (podobnim Nintendo zvokom), ki je album krasil že v obeh predhodnikih, občutne kitarske prizvoke (od tistih temačnih delov pa vse do veselih spomladanskih prehodov, ki močno spominjajo na post rock zasedbe). Podrobneje, na 1000 mest ne najdete 1000 skladb, ampak le 10 in te se delijo na instrumentalne ter neinstrumentalne.

Prva skladba Črna jutra nam dokaže, da so fantje uspešno opravili izpit iz poslušanja Pink Floyd albumov in da so zadevo še bolj podprli in nadgradili v primerjavi s predhodnim albumom Binary Endings. Poslušalec definitivno dobi vtis filma. Kako? Enostavno. Ko prideš do poslušanja albuma, te vmes med albumom tista vesoljska melodika odnese in nosi skozi celotnih 10 skladb okoli galaksije in nazaj, dokler te pri koncu ne zadane realnost in trdna tla trenutnega stanja v državi. Žalost!

Coma Stereo so ponovno dokazali, da ne veljajo za dolgočasno in neproduktivno skupino, ampak za dobro in vsem poslušljivo (no, vsem ravno ne, recimo tistim, ki obožujejo yugo folk, ne bodo izrazili zadovoljstva) zasedbo, ki ustvarja glasbo na ravni kvalitete.

twitter facebook