recenzije

Haspyd

Перехрестя двох вітрів

Liturgy

Origin Of Alimonies

Draconian

Under A Godless Veil

Liturgy

H. A. Q. Q.

Sufosia

Connection Failed

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

banner
banner

recenzija

11. 4. 2021  Haspyd - Перехрестя двох вітрів  (Soundage Productions, 2020)
»Odlično – razgiban, dinamičen in zanimiv folk/poganski metal, ki bi ga nadvse rad v živo videl na Svarunovi noči!«

Po navadi, ko preberem oznako folk metal, mi žal postane slabo, saj pomislim na primitivne bakanalije vaških veselic, kjer se orgijam čaščenja alkoholnih zvarkov, bebastim melodijam harmonik, rudimentariziranemu igranju metala in pijanski 'odklopljenosti' pridružijo še 'joški' in troli. Zaradi nagonskega občutka gnusa na žalost pozabim, da v folk metalu na srečo še vedno obstajajo skupine, ki ustvarjajo glasbo, katera je znamki folk metal le v čast. V to skupino sodi tudi Перехрестя двох вітрів (v prevodu Stičišče dveh vetrov), druga plošča ukrajinskih Haspyd. Petdeset minut dolga plošča nam ponudi osem avtorskih pesmi ter priredbo apostolov HypocrisyWorld  Domination.   

Gre za razgiban, dinamičen in zanimiv folk/poganski metal, ki ima vse: dominantno metalsko glasbeno osnovo s folk pritiklinami, kot so flavta 'sopilka', večglasno petje, pripovedne dele, kot dude zveneča pihala ter etno melodije. Plošča vsebuje tako pesmi, ki so bolj za koncertno zabavo, kot tudi take, ki si jih je mogoče mirno dati na slušalke ter uživati v njih pri vsakem tonu.                     

Ploščo odpre melodična in dinamična Київська Русь (Kijevska Rus'), pri kateri se povezuje petje s čistim vokalom ter growlom, vmes pa za dramatični intermezzo poskrbi govorjenje. Pesem odvihra skozi ušesa kot hitri stepski konjenik, v spominu pa ostane refren – naslov pesmi.

Танок, kar naj bi pomenilo ples, je precej divja pesem, kjer ima akustično igranje kitare svojih nekaj minut le na začetku, potem pa se glasba razdivja v folk metalsko pesem v pozitivnem smislu, saj njeno srž predstavljata igranje metala ter growl, medtem ko igranje flavte le sledi navedenemu paru – če naj bi šlo za ples, naj bi šlo za divji ples.

Тонка Протока (Ozka ožina) gre hitro v ušesa zaradi dobro odpetega večglasnega refrena, petje je, razen v refrenskem delu pesmi pomaknjeno korak za glasbo, ki je odlično slišna in v osnovi zveni amonovsko (tj. kot pri Amon Amarth), le da je oplemenitena z več kitarskimi solažami, z več spreminjanja ritma ter bolj raznolikim igranjem kitar. Res dobro zveneča pesem.  

Posebnost pesmi z naslovom Hvaležnost oz. Дяка je v tem, da kombinacija solaž električne lead kitare ter akustičnega instrumenta (za katerega nisem povsem prepričan, kateri je) pripravita zanimivo osnovo za pesem, ki bi jo lahko opredelil kot le, da v njej ni ne večglasnega petja folk melodij s čistim vokalom, ne igranja flavte. Tudi ostale pesmi ne odstopajo v dobrem ali slabem od že zapisanega.

Чорна ДолинаČrna dolina izstopa po tem, da je zelo  hitra in z energijo in močno nabita ter zveni kot poziv vojakom k množičnem klanju. Kaj pa priredba World Domination od Hypocrisy? Z zvoki cimbal, čistim vokalom ter zapeta v ukrajinščini je toliko spremenjena, da je v osnovi mogoče slišati Hypocrisy le v posameznih delih igranja kitar.

Med vsemi pesmimi  na plošči je moja absolutna Otaba – Traba (prevod Otava – Trava). Naj vas rustikalno zveneči naslov ne zapelje v prezgodnje sklepanje – gre za dramatično pesem o kozaku, ki občutek elegičnosti razvije v zanos mogočnosti in ponosa. Odpre jo igranje akustične kitare ter melodije flavte. Petje s čistim vokalom deluje mogočno in večglasno. Malo pred polovico se tej osnovi pridružijo še bobni ter distorzirana kitara, ki okrepijo občutek mogočnosti in vihranja pevčevega petja. Igranje akustične kitare skoraj v celoti prepusti prostor električni kitari. Pesem pridobi na hitrosti, petje z growlom, ki v zadnjem delu pesmi nadomesti petje s čistim vokalom, se po »amonovsko« odlično ujame z melodijo kitarskih akordov in pripelje pesem do konca.    

Tole je nekaj, kar bi si res želel videti na Svarunovi noči, če iranska … se opravičujem, anarhistična revolucionarna garda (ki je v imenu vseh nas požrtvovalno in samoiniciativno, kot nekdaj rimokatoliška cerkev, prevzela nase sveto nalogo skrbi za moralno spodobnost kulturnega dogajanja pri nas) ne bo po nekem svojem ezoteričnem ključu ugotovila, da gre za imperialistično protimigrantsko/homofobno/seksistično in – za piko na i – fašistoidno glasbo, katere poslušanje v živo bo povzročilo nepopravljivo pohujšanje in moralno škodo v slovenski družbi in zato poskusila onemogočiti koncerta.

twitter facebook