recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

reportaža

7. 5. 2012  ?  (30. 4. 2012, eMCe plac Velenje)
Kot bi rekli priljubljeni Angleži iz serije Monty Pythonidae: 'and now for something completely different'!

Zadnji dan aprila. Dan, na katerega se ljudje zberejo, fuknejo na kup trupla, jih zakurijo (oz. zakurijo 'kres'), zraven pa se ga morilsko napijejo, da pozabijo na svoja dejanja in si ustvarijo iluzijo, da niso psihološki izmečki obstoja. A iluzija jih mine naslednji dan, ko se z morilskim mačkom zbudijo v objemu 140 kilogramskega kupa dlak s plešo v neki kamri sredi najhujših možnih rovt.

A nismo vsi kurili trupel pod krinko praznika. Nekateri smo jih zakopali na sosedovem vrtu, ostanke vrgli v sosedove smeti, poklicali policijo in zbežali v Velenje, saj smo se odločili, da se bomo ta dan raje gibali ob ritmih bizarnih notnih ušesnih penetracij, ki jim nekateri pravijo glasba. Tistih 'nekaterih' se raje izogibajte, če nimate želje po tem, da bi dneve gledali v steno s šalico kakava v rokah in si zraven poskušali urediti nepopravljivo poškodovane misli, kar bo prej kot slej vodilo do tega, da boste pristali v oblazinjeni sobi. Jebiga, vsaj udobna je.

Kot bi rekli priljubljeni Angleži iz serije Monty Pythonidae: 'and now for something completely different' in kulturni dogodek se je pričel.

Večer je otvoril one-man band Kajkyt, ki nas je navdušil z znanstvenim dosežkom: ultimativnim zdravilom za nespečnost. Cel oder je bil v temi, samo njegov obraz je bil osvetljen za večji dramatični učinek, uuuuu. Celotno glasbo je odigral z gumbom 'play' na prenosniku. Še vokali so bili posneti, on pa je tu in tam čez jamral. Recimo tako kot karaoke, samo slabše.

Glasba sama je bila zanimiva. Nekaj v stilu Scotta Walkerja iz njegovega ... am ... čudnega obdobja. Ampak, to je res glasba, ki jo poslušaš doma, medtem ko jočeš med masturbacijo, ko si oblečen v mamino perilo, ne pa v živo. Gre se za kvazi atmosferičen doom (doom brez metal, samo ... doom). Če bi imel zraven live band, bi mogoče bilo zanimivo, ampak en človek, ki se trudi biti dramatičen na odru in mu to ne uspeva, je pač dolgočasen. Ja, umetnik si, ziher imaš zakon tumbler profil in prebereš vse knjige od Ayn Rand med kosilom.

Po depresiranju so oder zavzeli Mombu. Duo, ki je nastopil kot trio. Ko na oder pridejo basist, saksofonist in bobnar (ki si zasluži čebelico zaradi brade in napisa MILF na majici ... that's what drummers are all about!), je nekako jasno, da ne bo to ravno nek Nirvana cover 'band', ki igra štirim vaščanom in prijateljem iz prvega letnika elektro šole, s katerimi počnejo ilegalne stvari, kot so kajenje, piratiziranje best of Children of Bodom kompilacij (in podobnih biserov underground death metala za redke izbrance, ki dejansko razumejo glasbo) in zamujanje k pouku.

Prikazali so nam zanimiv instrumentalni ... nekaj ... ki kdaj spominja na free-jazz z občasno epidemijo grinda. Tu pa tam je padel kakšen tribal del, ki so ga prekinili z noiserskimi felacijami. No, ja, če bi našteval vse vplive, ki se jih je slišalo pri njih, bi zagotovo moral napisati še dva stavka. Skratka, zanimiva kombinacija vsega z živim nastopom. Ljudstev je bil pretežno srečen.

Finale: Obake. To je pa band, ki na trenutke zveni, kot cover band vsega, kar je Mike Patton kadarkoli naredil (Mr. Bungle, Fantômas ... ). Na turneji jih je pospremil basist Trevor Dunn (Mr. Bungle, Fantômas ... ). Glasba zveni bolano in začuda prijetno v ušesih. Pri nastopu je bila ena sama težavica, in sicer frontman. Vokalno se je večkrat trudil biti kot Mike Patton, ampak stvar je v tem: Mike Patton je na odru fukjen, ta človek pa pač ni bil. Je bil bolj: 'zdravo, jaz sem oseba, poglejte moje nepraktično stojalo za mikrofon in opazujte, kako sem nekarizmatičen'.

Okej, dobro, baje je eksperimentalni operni pevec (?), tako, da nisem ravno pričakoval G. G. Allin izpadov (čeprav bi bil to definitivni plus), sem pa zato pričakoval, da ne bi delov s clean vokali tako zafušal.

Ni pa to nek velik minus, ker je glasba sama naredila svoje. Ponovno gre za neko stvar, pri kateri težje najdeš definicijo, kot pa 12-letni Call of Duty fan obrne Baldur's Gate, če mu pred tem izžgemo oči s taščo prekmurskega stavčnega prislova.

Še grinderski izpadi so imeli nek svoj zasanjan prizvok, ki je poslušalstvo odpeljalo v neke ilegalne miselne sfere. Vsak komad je bil nekaj morbidno samosvojega in nam je pokazal, da se gre za trud nevsakdanjih in talentiranih glasbenikov, ki delajo z jajci. Sicer so na trenutke preveč spominjali na Fantômas, ampak dobro, ni to ravno glasba, po kateri se je lahko zgledovati.

Ko so odigrali svoje, so zadovoljno pomahali razredčeni, a zadovoljni publiki in odšli. Seveda smo vsi vedeli, da se bojo vrnili, ker smo nadvse inteligentni (no, pa zaradi tega, ker se je to videlo na setlisti, ki je bila skoraj vsem na očeh).

Ob vrnitvi sta jih v prvi vrsti pričakala dva člana Brad Pitt look-a-like kluba, ki sta skupino za dobrodošlico ob ponovnem prihodu na oder pozdravila s svojimi izklesanimi telesi. Bili so evforični in navdušeni in svet je takrat od veselja eksplodiral in se končal za vedno ... ali pa so odigrali še en komad in šli?

twitter facebook