recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

21. 5. 2011  Slayer v Zagrebu ne pokažejo milosti  (6. 4. 2011, Arena Zagreb)
Pri Slayer njihovemu statusu navkljub ni bilo opazati niti sledu dolgočasne narejenosti. Že s svojimi prvimi koraki na odru so publiko prepričali o svoji samozavestnosti in pristnosti, ki nikakor ni vplivala na brezhibno izvedbo skladb.

Reportaže znamenitega koncerta thrash metal legend Slayer v dvorani Aragon Ballroom še danes marsikomu spodbudijo domišljijo. Kar pa morda ni tako potrebno, saj se dvajset let kasneje duh Slayer koncerta (kljub večjemu številu obiskovalcev) ni bistveno spremenil. Skupina je v času svojega obstoja nabrala dovolj vztrajnostne energije, da je moč pričakovati zagret in divji odziv fanov ne glede na to, kakšna je bila zadnja plošča, kje nastopajo ali katero leto je. Edino, kar lahko vpliva na navdušenje fanov je še kakšna dobra skupina na turneji. Ob Slayer še Megadeth? Zakaj pa ne.

V neposredni bližini zagrebške Arene se je zbirala horda fanov Slayer in Megadeth, ki so se na mesto zgrnili kot črn oblak. Nemudoma pa je bilo opaziti, da je oblak nekoliko bolj raznolik, kot je bil pred dvajsetimi leti ali več, kar je pričalo temu, da sta skupini svoj vpliv v tolikem času razširili čez več kot le eno sceno. Tokrat pa so preference v podzvrsteh bile postavljene na stranski tir, saj so vsi v mislih imeli skupen cilj: Slayer in Megadeth, brez kompromisa.

No, skoraj brez kompromisa. Predskupina, ki sliši na ime Malehookers, je predstavljala le oviro pred osrednjima točkama večera. Povprečni rockerski dolgočasneži bi že v občinstvu dovolj izstopali, kaj šele na odru kot predskupina. Letargično preigravanje treh akordov in pevec, ki misli, da je Iggy Pop? Iggy si bo skopal grob, se ulegel vanj in se začel obračati.

Po slabem okusu, katerega so Malehookers pustili v ustih, so nastopili Megadeth. Ti pa so jedko aromo dolgočasne radijske rock glasbe le delno popravili, saj so sami postregli z razočarajočo količino svojega hardrockovskega repertoarja. Izbira skladb je spominjala na kako ponesrečeno kompilacijo največjih uspešnic s poudarkom na suhoparnih devetdesetih, ki so bila daleč od najbolj posrečenega  ustvarjalnega obdobja Mustaina in kompanije. Več materiala iz osemdesetih ter novih skladb, ki se starim lahko postavijo ob bok, bi gotovo bilo dobrodošlih, a tudi te ne bi preveč dobro zvenele pri tako rutiniziranem nastopu, kot so ga imeli Megadeth. Dave Jr. je na odru deloval najbolj sproščeno, medtem ko so gibi ostalih članov zaradi togosti delovali celo nekoliko koreografirano.

Pri Slayer njihovemu statusu navkljub ni bilo opazati niti sledu dolgočasne narejenosti. Že s svojimi prvimi koraki na odru so publiko prepričali o svoji samozavestnosti in pristnosti, ki nikakor ni vplivala na brezhibno izvedbo skladb. Še več, namesto vratolomno pospešenih različic so Slayer tokrat skladbe odigrali na tempu albumov, kar je bobnar Dave Lombardo izkoristil kot piložnost za dodajanje manjših okraskov k svojemu igranju. Ti so nedvomno pripomogli toku skladb, h kateremu se je nadomestni kitarist Pat O'Brien brezhibno priključil. Njegovo soliranje deluje opazno bolj urejeno od Kingovega sloga,  njuni ritem kitari pa sta složno razsuvali skozi repertoar starih in novih skladb. Ko smo že pri setlisti, je potrebno pohvaliti izbiro nekaterih manj očitnih pesmi, kot sta recimo Temptation in Silent Scream. Ta in še kakšna druga sta se v živo odlično odrezali ob najbolj znanih komadih, med katere so bili preudarno uvrščeni tudi vrhunci zadnjega albuma. Ti v živo delujejo mnogo bolje kot na posnetku, kar je publika registrirala, saj je le malodko ostal negiben- nazadnje so bili tudi tisti bolj mirni ob bojnih krikih Araye prisiljeni v malo akcije. Tom zveni bolje kot kdajkoli v zadnjih nekaj letih, saj mu je bolniški dopust očitno dobro del. Negibnosti zaradi težav s hrbtom navkljub pa je s svojim divjim kričanjem pokazal več kot dovolj energije in radoživosti. V Zagrebu smo torej bili priča Slayer tako uigranim, kot niso bili že vrsto let, kar jim je uspelo, brez da bi žrtvovali kanček svoje divje narave. Megadeth pa si lahko pri Slayer naredijo zapiske za naslednjič.

twitter facebook