recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

intervju

2. 5. 2012  Tisoč obrazov agonije 
''Ideja tu je, da si želimo biti klasični glasbeniki, ki igrajo death metal. S tem smo predvsem vezani na obdobje romantike. V tem času so namreč nekateri glasbeniki zveneli zelo udarno, močno in agresivno, kot dandanes zveni death metal.'' (Christiano Trionfera, Fleshgod Apocalypse)

Italija je vedno presenetila s tem, da je znala že od nekdaj povezati nekakšno skorajda duhovno čisto in lepo umetnost z umazano, kričečo, peklensko naporno in nepomljivo dekadenco. Kaligula in Ovid, Dekameron in Borgijci, bazilika Sv. Petra in koncentracijska taborišča, lepota, strast in ljubezen ter brutalnost, zaničevanje in barbarstvo na drugi.

Kolikor lahko nudi lepega, lahko nudi tudi grdega.

In če po eni strani iz Italije prihajajo lepo zveneči Rhapsody (Of Fire), Toto Cutugno, Jovanotti, Adriano Celentano in mnogi drugi, lahko pridejo tudi Cripple Bastards, Bulldozer, Hour Of Penance, Sadist in recimo tudi Fleshgod Apocalypse.

Slednji so javnost več kot navdušili z ekstremno zvenečim spojem klasične glasbe in ultra hitrega death metala, ki se je utelesil v obliki albuma Agony, ki je izšel lani pri založbi Nuclear Blast. Za razliko od Cradle Of Filth ali pa Dimmu Borgir, so Fleshgod Apocalypse klasiko res zbrutalizirali, vse skupaj pa zavili v tak paket, da bi ob njem še gluhi Bethoven fasal svojo dozo avrikularne destrukcije.

Intervju je bil narejen novembra na Metelkovi, ko so nas obiskali z Aborted, Arch Spyer in Decapitated. Junija bodo nastopili na festivalu Metalfest v Zadru, v živo pa sekajo še bolj kot na plati.

Primož Novak: Pozdravljen, se lahko na hitro predstaviš?

Christiano Trionfera: Moje ime je Christiano in igram kitaro.

PN: Torej, pozdravljen nazaj v Sloveniji. Mislim, da ni dolgo, odkar ste nazadnje igrali tu. Bilo je lansko leto na turneji Bonecrusher fest. Kako se počutite ob ponovnem povratku v Slovenijo?

CT: Za nas je tu vedno dobro. V bistvu smo tu v Ljubljani že petič in občutek je res dober. Na tej lokaciji (Metelkova - op. P. N.) smo igrali trikrat v Gali hali, potem kot si omenil, na Bonecrusher festu in sedaj smo spet tu.

PN: Glede na pogostost vaših obiskov tu, se nič ne bojite, da se vas bodo ljudje naveličali?

CT: Včasih, vendar tokrat nismo v Evropi igrali 9 mesecev in medtem smo izdali novi album, tako da ljudje ne bodo zdolgočaseni, ker imamo novi material.

PN: Z zadnjim izdelkom (Agony - op. P. N.) ste podpisali z založbo Nuclear Blast. Kako je biti pod njihovim okriljem oz. kako ste se z njimi sploh povezali?

CT: Vse skupaj je bilo precej naravno, od tega je sedaj že eno leto, odkar delamo za njih. Torej, bilo je precej naravno, ker smo želeli doseči višji nivo, s čimer ne mislim na pozornost, temveč želeli smo ustvarjati na bolj sproščen način in sodelovanje z Nuclear Blast je zelo dobro za nas, ker poskrbijo za tvoje zadeve, promocije in v tem so zelo dobri. Prej smo bili navajeni delati le z dvema človekoma z založbe Willowtip, ki je zelo dobra, vendar dosti majhna. Sedaj delamo z mnogimi ljudmi na založbi in občutek je dober, ko vsak opravlja svoje delo. Zares so dobro organizirani.

PN: Spregovoriva zdaj o zadnjem albumu Agony. Stoji v ozadju tu kakšen koncept?

CT: Absolutno, koncept je vezan med skladbami in za tem stoji zgodba o človeku samemu, kake se lahko poškoduje na zelo slab način. Vsaka skladba predstavlja neko situacijo zlobnega vedenja.

PN: Verjetno pa skladbe niso tako povezane, da ko začneš poslušati album, ga moraš od začetka do konca?

CT: Vedno smo si želeli, da album zveni kot en del, vendar ga vmes razdeljujejo skladbe. Še vedno, če poslušaš album v celoti, potem prideš do celotne ideje, ki jo želimo izraziti.

PN: Na odru izgledate kot klasični glasbeniki, pravzaprav mrtvi klasični glasbeniki. V čem je bistvo tega?

CT: Ideja tu je, da si želimo biti klasični glasbeniki, ki igrajo death metal. S tem smo predvsem vezani na obdobje romantike. V tem času so namreč nekateri glasbeniki zveneli zelo udarno, močno in agresivno, kot dandanes zveni death metal. Torej, ideja je, da so se te klasični skladatelji prebudili in sedaj igrajo današnji metal.

PN: Nekdo izmed vas je trdil, da je brutalni death metal podoben klasični glasbi, recimo Bachu ipd. Kako si to razlagaš?

CT: V bistvu ne bi izpostavljal Bacha, ker je drugačen, pa tudi izhaja iz 17. stoletja. Raje bi izpostavil bolj obdobje romantike …

PN: Beethovna?

CT: Ja, predvsem njega. Pa recimo Mahlerja. Meni recimo je najbolj priljubljen drugi del Beethovnove 7. simfonije. In seveda nekateri Mahlerjevi deli…

PN: Se ti ne zdi, da je Mahler malce preveč depresiven?

CT: Je, ja, vendar v nekaterih delih lahko čutiš moč glasbe in globok pomen opisovanja. Precej nas je navdušil za ta album (Agony – op. I. C. - recenzijo albuma lahko preberete tu – KLIK) in s tem albumom smo si želeli narediti korak naprej s tem, ko smo vpeljali simfonične predele, kar smo mislili od samega začetka. Seveda smo to povezali z ekstremnim metalom, vendar ne bi mogel trditi, da gre le za death metal po tem, ko dodaš klaviature, kar dobi oznako simfonični metal. Za mnogo ljudi to ni več death metal. Rekel bi, da je to ekstremni metal na splošno.

PN: Če prav razumem, iščete v klasičnih skladateljih udarnost, ne pa melodije. Tudi posegate po atonalnih zadevah?

CT: Melodije ne bi izpostavljal, vendar jo pa kot prvo začutiš. Nekateri deli simfonij in drugi koncertni deli imajo nekakšen aranžma, ki ne izpostavlja melodike, atonalne zadeve, temveč udarne in močne dele. Melodije so lahko tudi prisotne, vendar šele celoten aranžma da pravi prizvok.

PN: Te navdihujejo tudi kakšni post-romantični skladatelji? Recimo, ruski skladatelji a la Rimski Korsakov in Borodin so zelo udarni.

CT: Seveda!

PN: Po drugi strani Wagner, Rahmaninov …

CT: Absolutno, ta del klasične in simfonične glasbe bolj izstopa kot doseganje neke točke na kaotični način. Veliko teh skladateljev je lahko brez melodij prišlo do kakšne globoke in temačne točke.

PN: Na turnejah ste praktično ves čas. Bili ste tudi v ZDA, in sicer na priznani turneji Summer Slaughter. Kaj ste izkusili v ZDA? Verjetno je tam precej drugače kot v Evropi.

CT: Zelo je drugače. Prvo ameriško turnejo smo opravili s Suffocation in The Faceless; bil je zelo dober turnejski paket. Vendar je bila ta turneja ena najtežjih, kar smo jih opravili. Kot prebivalec Evrope to stvar doživljaš kot težko, saj je bila turneja zelo dolga, razdalje med kraji so daljše in vse to moraš prevoziti v kombiju, ker je najem avtobusa predrag. V dvoranah ne skrbijo tako kot tu, kjer promotorji poskrbijo zate in vse ostale stvari. Tam te imajo za delavca in se kaj dosti zate niti ne brigajo. V nekaterih pogledih je bolj kompleksno, vendar je dober trg, ne le ekonomski, temveč tudi artistični. Recimo, publika tam je vedno zelo dobra. Pa tudi mi smo se imeli zelo dobro.

PN: Kakšni pa so kaj vaši plani v prihodnosti?

CT: V januarju in februarju nas čaka turneja z The Black Dahlia Murder in Skeletonwitch v Veliki Britaniji in Franciji, potem imamo nastope po nekaterih festivalih, sledi headlinerska turneja po VB, headlinerska turneja v Južni Afriki in zelo verjetno bomo iz Afrike leteli direktno v ZDA na turnejo. Nato bo pa padel še kakšen evropski festival.

PN: No, ste pa res zaposleni.

CT: Ja, naš urnik je napolnjen s turnejami, vendar si bomo po vsem tem vzeli pavzo in napisali novi album.

 

Avtor:
twitter facebook