recenzije

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

banner
banner

intervju

11. 11. 2011  Solace Of Requiem  
''Skušamo obdržati dušo v glasbi, hočemo zveneti človeško, dinamično. K temu res stremimo.'' (Jeff Sumrill)

Odkar pomnim, mi je zanimiv del kakšnega koncerta predstavljal predvsem nastop predskupine, ker je pač vedno bila možnost, da me bo – poleg enega ali dveh glavnih bendov, zaradi katerega/katerih se odpravim na določen dogodek – tudi le-ta prijetno presenetila.

Prav to se je zgodilo, ko so ob Vomitory in Prostitute Disfigurement oder zasedli ameriški death metalci Solace Of Requiem (foto: Tina Ahačič), ki kljub rastočemu številu najbolj brutalnih, najbolj tehničnih in seveda najhitrejših ameriških novodobnih death metal bendih, ostajajo zakoreninjeni v nekakšnem miksu vzhodnoobalnega in floridskega death metala, obarvanega z dobrimi solažami, dvojnim vokalnim napadom, res zanimivimi bobni in s komadi, katerih besedila Jezuščku res niso všeč.

S prepričljivim nastopom so več kot očitno vzbudili nujo po tem, da jih spoznamo še globlje. Bend sestavljajo bobnar Dave Todesco, pevec/basist Jeff Sumrell ter kitarista George Arquello in Richard Godzinsky.

 

IC: To je vaša prva evropska turneja?

JS: Ne. Dejansko smo po Evropi nastopali vsako leto od leta 2005 naprej, je pa prvič, da smo prišli tako daleč na vzhod. Običajno nastopamo v Nemčiji, Belgiji, Nizozemski, Franciji itd., prvič pa smo igrali tudi na Slovaškem, v Sloveniji. Zdi se mi super, da smo prišli sem in da nas ljudje poznajo.

DT: Zanimivo. Bolj na vzhod kot gremo, bolj so ljudje navdušeni nad nami, kar me res preseneča.

JS: Res je. Ampak na vsej turneji nas ljudje res dobro sprejemajo. Občinstva so naravnost neverjetna. Tudi, če je bil ponedeljek, ali pa morda torek, so dvorane vedno bile polne. Resda igramo manjše klube, a vseeno …

DT: Tale turneja je res dobra. Ljudje nas res podpirajo.

JS: Ostali bendi pa so tudi res zakon.

IC: Še nikoli prej nisem slišal za vas, danes sem vas prvič slišal in videl. Ker ne maram skakati po MySpace-u ipd., bi vas prosil, da malce predstavite bend.

JS: Ok. S. O. R. je nastal 2001, sem edini originalni član. Nastal je iz benda Sarcophagus, v katerem sem igral v 90-tih. Bili smo trio, posneli prvi CD in nato ostali brez bobnarja. V bistvu smo na vsakem albumu imeli drugega bobnarja. Jaz prihajam iz Virginije, drugi bobnar je bil iz Pensylvanie. Po drugem CD-ju je kitarist zapustil bend zaradi obveznosti v družini. Pa sem dobil nove kitariste … v bistvu je zgodba res dolga. No, bend je začel leta 2001 in vedno menjal člane – tudi pri snemanju tega CD-ja The Great Awakening iz leta 2010 smo imeli drugega kitarista …

DT: Jaz prihajam iz New Jerseya, Richard (kitarist) prihaja iz Pensylvanie, to je njegova prva evropska turneja z nami, Chris pa iz Kalifornije. Snemal je zadnji CD z nami, res je dober kitarist, na tej turneji pa ga nadomešča Richard.

JS: Ja, bil je celo basist pri Decapitated, ko so igrali z Nile po ZDA. Res je ubijalski glasbenik. Zdaj igra kitaro, čeprav je v osnovi basist. Je pravi ''guitar nerd'', haha.

IC: Igrate zanimiv miks med Morbid Angel in Immolation. Kako to, da vas ni potegnilo v ocean ameriškega modernega death metala?

DT: Skušamo obdržati dušo v glasbi, hočemo zveneti človeško, dinamično. K temu res stremim.

JS: Celo triggerji so omejeni le na bas boben. Ostalo je popolnoma naravno.

DT: Tudi kitare reflektirajo človeški faktor in seveda skušajo zveneti več kot dovolj zanimivo, dinamično, hočejo ''iti v uho'', če se tako izrazim.

IC: In k temu stremite že od samega začetka?

JS: Iskreno, ko sem pričel s S. O. R. mi je bilo le pomembno, da smo brutalni in da smo najboljši. No, k temu seveda stremim še danes in na tak način pišem komade. Seveda nismo najboljši, hočemo pa biti.

DT: Smo perfekcionisti, a nismo perfektni – le skušamo biti!

JS: Tako je.

DT: Vsi aspekti benda kažejo na to.

JS: Nočemo priti na oder, igrati in vse delati mehanično. Res se trudimo vdihniti dušo koncertu. Pazimo na to, da se prehranjujemo zdravo in kvalitetno, ko smo na turneji …

DT: Seveda se ne moreš izogniti pitju …

JS: … a drugi dan piješ pomarančni sok in tečeš, hehe.

IC: Kar se tiče besedil, vas očitno ne marajo v ''Bible beltu'', hehe.

JS: Definitivno ne. Naša besedila meni zvenijo pametno. Nisem naklonjen k ''straight forward'' besedilom tipa ''kill your mother, kill your father''. Mislim, da se bolj nagibam k temu, kar je počel Chuck Schuldiner iz Death. Filozofijo uporabljam kot orožje, ko se spopadam z obravnavo res morbidnih tem.

IC: In katere so teme?

JS: Sovraštvo. Sovraštvo do bedarij. Netoleranca do netolerance. Besedila so jezna, a slikovita. Nekateri nas marajo zaradi tega, nekateri ne. V vsakem slučaju, naša besedila zvenijo zlo, mračno, bolano.

IC: Je to vedno bilo v tebi ali se je razvilo šele po letu 2001?

JS: Nikoli nismo bili politično obarvani, nikoli se nismo osredotočali na točko v času. Gre zame in moje videnje sveta in mojega življenja.

IC: Kako pa je bilo odraščati kot metalec v ZDA – v New Jerseyu in v Virginiji?

DT: V NJ, ko sem bil mlajši, je bilo veliko koncertov, polnih ljudi. Vedno se je nekaj dogajalo. V določeni točki se je to prenehalo, saj je obisk res upadel. Takrat sem začel hoditi v New York, kjer je res težko biti lokalni bend, a se vedno nekaj dogaja.

JS: Ko sem bil res mlad, ko sem odraščal v zgodnjih 90-tih, je death metal bil na vrhu. Poslušal sem vse živo – od ameriških do švedskih death metal bendov. Incantation, Morbid Angel, Cannibal Corpse, Grave … ja, še zdaj se spomnim, da je album Into The Grave res bil nekaj najbolj brutalnega. Death metal koncerti so bili nabiti do konca. Od 1994 do 1997 je death metal umrl. Potem se je spet začelo vračati.

DT: Vem, da je leto 2005 bilo res dobro. Potem pa so začeli emo-core bendi prihajati na te koncerte, bilo je veliko fajtov … Na srečo so se te turneje zdaj ločile. Zdaj je spet vse dobro. Očitno vse prihaja v valovih.

IC: Kako pa je bilo, ko ste prvič prišli v Evropo?

JS: Popolnoma drugače. Vedno je težko imeti turnejo, a je vedno zabavno. Ko smo igrali v ZDA, sem bil res impresioniran. V Virginiji so mnogi bendi, ki so grozni, veliko lokalnih bendov, hehe … Ko pa sem prvič z bendom prišel v New York in to na nek festival, so na začetku igrali sami lokalci. Ki pa so VSI bili res dobri. In to že od 11 dopoldan.

DT: Ja, New York ima res dober filter glede tega.

JS: No, NYC ima res boljšo glasbeno sceno. V Kaliforniji pa še nisem bil, … Jebemti, lažje pridem sem, kot v Kalifornijo. Sem pa preigral osrednje ZDA in vso Vzhodno obalo.

DT: Če si v kraju, kjer ni veliko dogajanj, je vedno dobro igrati.

JS: Ampak – v Evropi je vedno boljše igrati. Nazadnje smo v ZDA igrali leta 2007, če prav pomnim. V Evropi je marsikdaj ceneje in ljudje se boljše ubadajo z bendi.

IC: Kaj vas čaka po turneji?

JS: Snemanje novega CD-ja, na materialu delam že zdaj. Poleti 2012 bomo stvar končali.

DT: Zadnjo plato smo snemali z Andyjem Classnom, a zdaj bomo iskali ameriškega producenta. In ko posnamemo, pridemo spet v Evropo.

twitter facebook