recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

intervju

20. 6. 2011  Pentagram – droge so preteklost, rock ‘n’ roll ostaja 
“Napisal sem 400 pesmi … 450 pesmi. Od tega sem jih uporabil morda sto ali nekaj takega. Nikoli mi jih ne bo zmanjkalo.” (Bobby Liebling)

“Pojdi z menoj, Bobby je zgoraj”, mi je ob osmi uri 22. aprila rekel Klaus, tour manager Pentagram. Ko se z dvigalom povzpeva v drugo nadstropje zaodrja dunajske Arene, pristopiva do kavča, na katerem sedi Bobby Liebling.

Bobby je gonilna sila ameriških pionirjev doom metala Pentagram, katerih štiri desetletja dolga zgodovina je polna vzponov in padcev. Trenutno so Pentagram v polnem zagonu: imajo deal z Metal Blade, objavili so album Last Rites, Bobby pa ima poleg sebe v bandu ponovno kitarista Victorja Griffina. Prihodnost Pentagram verjetno res še nikoli ni bila tako svetla in tako jasno začrtana.

Prav tak deluje Bobby Liebling sam. Miren, sproščen, iskren in zgovoren. In tudi preprost, daleč od poze rock zvezde s štiridesetletno kariero. Bobby očitno res z radovednostjo in navdušenjem sprejema vse, kar se zadnje čase dogaja okrog njega in seveda okrog njegovega banda Pentagram.

 

Pozdravljen, Bobby, in dobrodošel ponovno v Evropi.

Hvala.

Dve leti je minilo od zadnje evropske turneje Pentagram, je tako?

Da, dve leti. Dve težki in dolgi leti.

Potekajo nastopi gladko? Uživaš na turneji?

Da, uživam. Čeprav je to sedaj težje, ker sem starejši. [Bobby me vpraša, če me moti, če kadi. Seveda me ne in tudi sam enega prižgem.] Zelo sem srečen, ker sem poročen. Imam sina, ki bo star sedem … osem mesecev.

Sem bral o njem. Bobby Junior?

Ni Junior, ima drugačno srednje ime. Ampak je Bobby in moja žena in moj sin sta moje celotno življenje. To je popolnoma drugačna izkušnja zame. Ves čas se trudim, saj če delaš dobro, se vrne še boljše.

Čestitke za novi album Last Rites.

Hvala.

Zdi se mi odličen.

Si ga že slišal?

Seveda, neprestano ga poslušam že cel teden. [Bobby zavzdihne in se odobravajoče nasmehne] Ste tudi ta album naredili po zgledu prejšnjih? Se pravi da ste vzeli nekaj tvojega materiala iz sedemdesetih in dodali nekaj novih pesmi?

Da, osem pesmi je iz let med 1969 in 1974, tri pa so popolnoma nove. Za dve od starih je Victor [Griffin, kitarist – op. av.] napisal nove dele. To je formula, po kateri vedno delamo. Na vsakem albumu je dve tretjini zelo starega materiala, obnovljenega in preurejenega.

Koliko materiala, napisanega v sedemdesetih, ti je še ostalo?

Napisal sem 400 pesmi … 450 pesmi. Od tega sem jih uporabil morda sto ali nekaj takega. Nikoli mi jih ne bo zmanjkalo [smeh].

Ko sem prvič prebral naslov albuma Last Rites, sem se za trenutek zbal, da je to morda zadnji Pentagram album. A sem kaj kmalu tudi prebral, da ste z založbo Metal Blade podpisali za tri albume.

Da, za tri albume in Sony jih distribuira po celem svetu.

Torej lahko pričakujemo vsaj še nekaj Pentagram albumov.

Dokler bom živ in imel dobro življenje. In sedaj imam dobro življenje. Imam ženo in otroka, za katerega hočem, da odraste. Glasbo bom delal, dokler jo bodo ljudje poslušali.

Imam še eno vprašanje o novem albumu, natančneje o zadnji pesmi. Ta je repriza vaše klasike All Your Sins. [Bobby se ob tem glasno zasmeje] Ima kakšno sporočilo, katerega nisem razumel?

To je trideset sekund po albumu, vmes je tišina. Sin našega basista je bobnal na tej pesmi. To smo posneli samo v njegovo veselje, star je namreč samo pet let. Bobnar na tem komadu ima samo pet let.

Resnično?

Da, njemu smo to storili v veselje, nam pa v spomin na čas daleč nazaj.

[Mlademu bobnarju napovem obetavno kariero, ob čemer se oba z Bobbyjem nasmejiva]. Pentagram je štirideset let star band.

Štirideset let [ponovi Bobby, počasi in zamišljeno].

Kako se počutiš ob tem dejstvu?

Ne morem verjeti. To je kot sanje, nikoli nisem pričakoval tega. Saj sploh ne bi smel biti več živ. Moral bi biti mrtev zaradi vseh let zlorab. Sedaj sem popolnoma čist. Ne drogiram se in ne pijem. Tega pa porabim veliko [pokaže cigareto v svoji roki].

In kave?

In veliko kave.

Ponovno delaš z Victorjem …

Oh, da [navdušeno pritrdi].

Sta začutila isto energijo kot nekoč?

Vedno jo.

Potem ni bilo težko ponovno začeti delati z njim?

Ne, ne. Z Victorjem sva skupaj delala leta in leta, vedno sva ostala v stiku in se imava rada kot bi bila brata.

Torej sta bila z Victorjem v stiku tudi v letih, ko ni bil v bandu?

Da. In seveda tudi z Gregom. Greg Turley je naš basist in Victorjev nečak. V Pentagram je bil že v letih med 1995 in 1997. Ko sem ga spoznal, je bil star sedem let, sedaj je 37. Je poročen, ima dva otroka in hišo. Vsi štirje smo poročeni in to zelo srečno. Zato tudi ne gremo na turnejo za dlje kot dva tedna. Želim si, da bi bil sedaj doma, a po današnjem imamo še tri koncerte: v Bruslju, potem v Oslu in Helsinkih. Za tem odidemo domov.

Kako zgleda tvoj tipičen dan, sedaj ko si čist in družinski človek?

Kaj počnem? Sedim in jem [smeh]. Skrbim za svojega malega dečka in se igram z njim. Dan preden sem odšel je spregovoril prve besede, mahal mi je in rekel nekaj kot “dada”. To je zame blagoslov, božje posredovanje. Imam tudi psa, s katerim se igram. Večino časa sem doma. Moja žena je gospodinja. Začenja s svojo lastno linijo oblačil, pri čemer ji tudi sam pomagam. Sva doma in se imava rada.

Kdaj obžaluješ leta, katera si zadet preživel v hiši svojih staršev?

Nisem živel pri starših. Živel sem na 42 različnim mestih. Denimo, bil sem nekje 2 meseca, a so me vrgli ven … Povsod sem živel. Veliko sem preživel na ulici, bil sem brezdomec. Denar me ni osrečil, nikoli. Ves denar mi je samo pomagal, da sem se še bolj sfukal. To je bila vožnja z vlakom smrti, katere res ne znam opisati. Moja starša sta še živa, oče je star 91 in mati 88. Hvala bogu, da sta doživela mojo streznitev in mojo poroko. Odkupil sem se jima in moje srce si ne želi ničesar drugega. Ne bi si mogel želeti več. Če jutri umrem, bom umrl z nasmehom na obrazu.

Na tvoji twitter strani se sprašuješ, če si slaven ali ne. Si obremenjen s tem?

Sem, ker nisem slaven. Bil sem slaven junkie. Bil sem slaven odvisnik od drog. Ko je umrl Johnny Thunders [frontman New York Dolls, op. av.], moj dober prijatelj, sem jaz postal sinonim za zlorabo drog. Pentagram je bil vedno kulten band, mislim pa, da je novi album to končno presegel. Je tudi komercialno uspešen, zunaj imamo single, ljudje streamajo naše komade … Ta mesec sem bil na naslovnici revije Decibel, zgodbo o meni je objavil Spin Magazine. V zadnjih dveh tednih, predno sem odšel od doma, sem dal intervjuje za 28 revij iz osemnajstih držav. Cela stvar je surrealistična, popolnoma surrealistična, popolnoma sanjska scena. To je kot … Se to resnično dogaja? Kje sem? Na Dunaju v Avstriji? Kaj hudiča počnem tu? Vendar mi je všeč tu. Le s čim sem si to zaslužil? Verjetno s svojim duhovnim prepričanjem in prizadevanjem narediti stvari pravilno.

Konec koncev so posneli film [Last Days Here, op. av.] o tebi … Kot o Lemmyju Kilmisterju …

Prejšnji teden, ko smo igrali na Roadburnu, sem izvedel sledeče: poklical nas je Robert Redford in Sundance je kupil film. Film se v kinih začne predvajati to jesen. Premiere bodo v Bostonu, New Yorku, Philadelphii, Washingtonu in Los Angelesu. Premiera bo tudi na Sundance festivalu, na SXSW, na zahtevo bo na voljo po celem svetu od jeseni naprej. Ne morem verjeti, da je to res. To sem izvedel, ko sem sedel tam na Roadburnu. Človek, bila je dolga pot. Jokam ves čas, to so solze veselja, solze sreče. Ne vem, kaj sem naredil, ampak končno sem naredil nekaj prav.

Pentagram je še vedno vpliv za kar nekaj novih bandov. Poslušaš kakšne izmed teh novih doom bandov?

Pravzaprav ne. Moja najljubša banda vseh časov sta UFO in Wishbone Ash. Poslušam stare stvari, iz šestdesetih in sedemdesetih. Imam veliko zbirko vinilk. Vsi bandi, katere poslušam, niso uspeli, a so kljub temu moji junaki. Dick Wagner, Yes, Stray, Wayne Kramer, … to so bandi, ki jih imam rad. Ker sem hipi. Sem iz šestdesetih, torej poslušam hipi bande.

Se strinjaš, da je Pentagram večgeneracijski band?

Da, naša publika je stara med šestnajst in šestdeset. Ne morem verjeti, od šestnajst do šestdeset. Nekaj mojih prijateljev, kateri še niso mrtvi, nas včasih še vedno pridejo pogledat. S seboj pripeljejo otroke, ki niso stari niti 21 let. “Svojega sina, hčerko sem navdušil nad Pentagram in res mu/ji je všeč”, pravijo. Jaz pa pravim: “Vau, čudna reč.”

Bi se vrnil nazaj v sedemdeseta leta, če bi imel časovni stroj?

Hmm, ne. Ne. Če bi se vrnil v sedemdeseta, bi morda spet preživljal isto mizerijo, isti pekel in isto trpljenje skozi vsa ta leta. Morda tako ne bi nikoli spoznal svoje žene. Sedaj imam sina … Mislim, da tega ne bi storil. Tudi če bi vzel stran droge in vse te stvari ter se vrnil, ne veš, kaj bi se zgodilo, je tako? Moj tour manager Klaus je dejal: “Če bi se vrnil nazaj, bi morda pri petindvajsetih umrl v letalski nesreči. Morda bi umrl v prometni nesreči pri tridesetih.” Torej mislim, da se ne bi vrnil.

Torej gledaš samo v prihodnost?

Da. Sedaj jo imam.

Kaj pa lahko od Pentagram pričakujemo v prihodnosti?

Tako kot povem publiki vsak večer: “Še naprej nas poslušajte in mi bomo še naprej brcali rit.” S Pentagram bom nadaljeval, saj je to edino, kar počnem. To sem počel vse svoje življenje. S tem podpiram svojo družino, s tem se preživljam, to je moja ljubezen, moja velika zasvojenost. Očitno je močnejša od drog, saj sem se slednjih znebil. Včasih so rekli “seks, droge in rock ‘n’ roll”, kajne? Droge sem dal na stran, seks in rock ‘n’ roll pa lahko ostaneta.

To bi bilo vse z moje strani. Bi rad še kaj dodal?

Ne, le hvala bogu, da sem lahko prišel sem, v Evropo, da lahko počnem vse stvari, ki jih. Upam, da bom to počel še naprej in naprej in naprej. Ne vem, kako dolgo … Dokler ne padem dol.

Avtor:
twitter facebook