recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

intervju

6. 2. 2012  Odgovor na smrt bogov 
''Hm, no, ne bi ravno trdil, da smo eden in edini odgovor na smrt bogov – lahko pa rečem, da smo bili v pomoč tem cilju.'' (Sammy Duet, Goatwhore)

New Orleans … Mesto v ZDA v zvezni državi Lousiana, ki so ga nekoč davno ustanovili Francozi. Z bogato arhitekturo, bogato kulinariko, raj za vse, ki obožujete karneval, središče odličnih koktejlov iz rakcev in seveda zibelka jazza.

Ter zatočišče raznih zlobnih in temačnih entitet.

Mesto, ki je v svoji polpretekli zgodovini doživelo bogat industrijski in turistični razvoj, hkrati pa bilo potolčeno s strani narave (orkan Katrina, ekološka katastrofa ob uničeni črpalki BP v Mehiškem zalivu). Mesto dobrega in zla …

Mesto je že od nekdaj znano zaradi svoje bogate metal in druge scene – dom legendarnih Acid Bath, Eyehategod, Corrosion Of Conformity, Down, Exhorder, Crowbar, Kingdom Of Sorrow, Superjoint Ritual, Soilent Green in Goatwhore.

Goatwhore (foto: Nathaniel Shannon) so nastali leta 1997 po tem, ko so s svojim delovanjem prenehali Acid Bath, bend pa je ustanovil kitarist/vokalist Sammy Duet. Danes so v Goatwhore še vokalist Louis Benjamin Falgoust, bobnar Zack Simmons in basist James Harvey, svojo mešanico death in black metala so zabeležili na prvencu The Eclipse Of Ages Into Black, od takrat pa so sceno obeležili z albumi Funeral Dirge For A Rotting Sun, ekstremnim Haunting Curse in tradicionalneje obarvanim Carving Out The Eyes Of God.

13. februarja bo pri založbi Metal Blade Records izšel najnovejši album Blood For The Master. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s kitaristom Sammyjem Duetom (na fotki je na skrajni desni!).

Ivan Cepanec: Sammy, kako si?

Sammy Duet: V redu, pa ti?

IC: V redu, hvala in to zahvaljujoč vaši novi plati, za katero lahko samo rečem ''Zakon!''. Kako pa se ti počutiš, vedoč, da izide 13. februarja letos, torej, že čez nekaj tednov?

SD: Precej sem navdušen. V bistvu me precej zanimajo reakcije, ker … hm … ker so nas mnogi uvrstili v black metal predalček, ko smo začeli. Res je, da je black metal na nas zelo vplival, recimo prek Darkthrone ipd., a ta novi album je vrnitev h koreninam, v čas, ko smo res poslušali heavy metal. Zato je na novem albumu bolj prisotno heavy metal vzdušje, torej nasprotno od tega, da bi album zvenel konstantno mračno in zlo. Album dejansko ves čas zveni heavy.

IC: Popolnoma se strinjam – ko npr. poslušam drugo pesem, When Steel And Bone Meet, dobim tak občutek. Pesem je popolnoma … no, … metal, haha … Prav himna in popolnoma vzbudi občutek tiste norosti, moshpita, metalske arene, če se prav izrazim.

SD: Hahahaha, no, vidiš. When Steel … je res heavy metal pesem, v tistem tradicionalnem smislu. To sem skušal prej povedati. Lahko bi rekel tudi, da je že skoraj power metal, ampak seveda ni. Hoteli smo pač vzbuditi tisto direktno heavy metal vzdušje, če me razumeš. Še vedno je mračno in abrazivno, brez skrbi, a prisotno je pač takšno vzdušje, kot so ga nekoč dajale (in še danes dajejo) tiste ''the'' heavy metal plošče.

IC: Razumem. Vaš najnovejši album, Blood For The Master, vsebuje več podobnosti s prejšnjim albumom Carving Out The Eyes Of God kot pa recimo z njegovim predhodnikom Haunting Curse. Je to namerno? Kako pa ste se izognili ustvarjenju zgolj Carving Out … Part 2?

SD: Haunting Curse je preprosto bil in moral biti ekstremen album. Prav to ekstremnost smo imeli takrat v mislih in ciljali smo k temu, da bi je izrazili in dosegli. Haunting Curse je moral biti – če poenostavim – najbolj ekstremen album, kar bi ga lahko ustvarili. Pri Carving … pa se nismo toliko osredotočali na hitrost kot pa na ekstremnejše in bolj heavy kitarske dele, mastne peklenske riffe z več umirjenega, a še vedno hitrega tempa. In to smo porinili še bolj naprej pri najnovejšem albumu. Veš, danes je veliko bendov, ki jim recimo ''blastbeati'' gredo veliko bolje kot nam in zato smo se vprašali: ''Zakaj se ne bi osredotočili na tisto, kar naredi Goatwhore res močno?'' In to so seveda kitare oz. naši riffi, strukture pesmi, melodije ipd. Dejansko smo našli svoje mesto v glasbenem smislu. Nismo hoteli biti najhitrejši bend na svetu, hoteli pa smo utrditi tisto, kar nas dela Goatwhore.  

IC: Album definitivno ima res dinamično vzdušje. Vsak komad ima svojo unikatno identiteto, sliši se, da so pesmi res temeljito razdelane, urejene in narejene. Dobro veš, da gre za Goatwhore. Rad bi te vprašal, kje – kot kitarist – iščeš navdih za svoje diabolične melodije?

SD: Hm, inspiracija prihaja vedno iz istega vira – to so Celtic Frost, Venom … Heavy metal vzdušje je prišlo iz klasičnih Judas Priest, ki jih običajno in veliko poslušam, veliko je tudi Motörheada in bendov, ki sem jih sploh poslušal, ko sem bil mlajši. Dejansko smo se vrnili k tistemu, kar nas je že na začetku spravilo v heavy metal.

IC: Zanimivo pri Goatwhore je to, da za razliko od mnogih današnjih bendov postavljate vokal in bobne v ozadje, kitare pa v ospredje. Je to nekaj, k čemur stremite namenoma ali pa gre za nekaj, kar je nastalo spontano, ko ste v Mana Studios delali z Erikom Rutanom?

SD: Definitivno se vedno potrudimo, da so kitare res glasne. Danes lahko poslušaš marsikateri album, pa sploh ne slišiš kitarskih riffov. Glasni bobni, glasni vokali, kitare pa se v tem miksu čisto izgubijo. Pri nas pa je vodilni inštrument prav kitara, zato se osredotočamo na to, da so kitare res glasne in v ospredju. Kitare morajo biti peklensko glasne!

IC: Kakšni občutki pa se budijo ob tem, ko iščeš te riffe in tone nasploh, ko ustvarjaš te pesmi? Imaš občutek odpiranja nekakšnih zloveščih prehodov, iz katerih bodo izleteli demoni in popolnoma opustošili tale planet?

SD: Haha, lahko bi tako rekel, ampak takšni občutki bolj izvirajo iz moje notranjosti. Počutim se, kot bi odpiral prehod v svojo dušo in dovolil izstop demonom, ki se nahajajo v meni. Seveda moram večina časa biti ''normalna'' oseba, tako da je dobro, če dam to občasno ven iz sebe, če me razumeš, hehe.

IC: Bral sem, da si na novi plati še bolj stremel k svojem, lastnem zvoku. Ali ti je to končno uspelo?

SD: Zdi se mi, da je zvok izpadel res dobro, ampak – kot vedno prej – se tudi na tem albumu najde kaj, s čimer nisem zadovoljen. Tokrat smo se osredotočali na manjše spremembe pri zvoku posameznih inštrumentov z namenom, da bi izboljšali tisto, s čimer nismo bili zadovoljni, ko smo posneli Carving Out The Eyes Of God. Ne razumi me narobe – z Blood For The Master smo res zadovoljni, a vedno je dovolj prostora za izboljšave in napredek. To nas žene naprej. Ko bo prišlo do tistega trenutka, ko si bom priznal, da sem posnel najboljši možen album, vem, da bo to verjetno zadnji album, kar sem ga ustvaril.

IC: Kako pa je bilo že v tretje delati z Erikom Rutanom?

SD: Odlično! Kar se tiče produciranja, Erik res žene bend naprej, rine ga čez vse meje. Hoče, da bend svojo nalogo opravi odlično. Danes je v ZDA veliko bendov, ki jim produkcija plošče predstavlja pomožno palico – en riff posnamejo na metronom in potem uporabijo funkcijo ''kopiraj-prilepi''. To ni igranje! Po drugi strani pa te Erik prisili, da odigraš celotno pesem in s tem dobiš pristni občutek, tisti pomembni organski faktor. Stvar zveni, kot da bi jo bend dejansko igra v nasprotju s prej omenjenim programiranim zvokom. In tako seveda mora zveneti, saj bend ploščo ob snemanju dejansko igra. Erik je v vseh pogledih res zakon človek in obožujemo sodelovati z njim v studiu.

IC: Od kod pa je prišlo poimenovanje plošče Blood For The Master?

SD: Gre za verz iz pesmi, ki je bila napisana že davno, a ni bila nikoli posneta. Seveda se zdaj nahaja na najnovejšem albumu. Kar se tiče pomena naslova – če kakorkoli poznaš Goatwhore in naša besedila, je stvar popolnoma samopojasnjevalna. In takšna so vsa naša besedila – lahko jih analizirajo in analizirajo, a čar je prav v tem, ker vsak posamezni poslušalec lahko pride do lastnih interpretacij in zaključkov.

IC: Če se ne motim, ste nedolgo nazaj posneli tudi video?

SD: Tako je. Spot smo posneli za pesem When Steel And Bone Meet, posneli pa smo ga v nekakšni zakleti hiši, ki se nahaja v New Orleansu. Pravo ime tega mesta je ''The House Of Shock'' – gre za nekakšno ogromno hišo, ki daje vtis popolne obkroženosti in prepletenosti z zlom. Spot smo posneli v različnih sobah – ena zgleda kot mrliška vežica, druga kot Satanova cerkev, … Mislim, da bo rezultat res dober, predvajali pa naj bi ga kmalu (v času objave intervjuja ga še ni nihče predvajal – op. I. C.).

IC: Sammy, ti prihajaš iz New Orleansa. Zanima me, kaj je takega v tem mestu, da so v njem nastale same zmešane zasedbe – Goatwhore, Soilent Green, Christ Inversion, legendarni Acid Bath, katerih del si bil itd.?

SD: Mislim, da je za to odgovorno okolje področja. Povsod po svetu najdeš mračna področja in New Orleans je definitivno mesto, ki ima mračno vzdušje, zloveščo atmosfero. Moraš se zavedati, da je zgodovina mesta bogata z voodoojem, ves čas so prisotni duhovi (mnogo mest poroča o strašenju) … To se ne da prav opisati z besedami – moral bi priti sem in občutiti na lastni koži, o čem govorim, če me razumeš. New Orleans je preprosto rečeno res mračno mesto.

IC: OK, torej, če bi se oglasil v New Orleansu, katere kraje bi mi razkazal?

SD: No, mesto ni prav veliko, ampak definitivno bi ti razkazal pokopališča. So stara, nepopravljena, v ruševinah. V posameznih grobnicah lahko še danes zagledaš razne okostnjake. Po tem pa bi preprosto morali iti na metal koncert in se ga napiti kot krave, haha!

IC: Še to – poleg imen Slayer, Pantera, Metallica, Exodus, Bathory, Darkthrone itd. je tudi ime Goatwhore res zakon! Kdo, kdaj, kje se je spomnil tega imena?

SD: Za to pa je odgovoren naš dober prijatelj, ki se je imena spomnil ob nekem karnevalu. Takrat (okrog leta 1997 – op. I. C.) smo šele pričenjali z bendom in nismo imeli imena. In kar naenkrat je tale kolega pripomnil besedo ''goatwhore''. Mislim, da je takrat bil popolnoma obseden z literaturo Aleistra Crowleya. V nekem tekstu je naletel na podatek, da so mnogi moški seksali z eno samo žensko, taista ženska pa je na koncu rituala seksala s kozo. Tehnično, to pomeni, da je bila ''goatwhore''. To je bil prvi razlog. Kolega je res vztrajal, da moramo uporabljati to ime. Kmalu zatem smo šli v striptiz-bar, kjer je ena izmed striptizet hotela izmolsti nekaj denarja od omenjenega kolega. Le-ta je bil pijan kot krava, hehe, pa jo je ozmerjal z izrazom ''goatwhore''. Očitno je bilo usojeno!

IC: Zakaj je Goatwhore ''odgovor na smrt bogov''? (na ta opis oz. slogan naletite ob obisku njihove matične internetne strani – op. I. C.)

SD: Hm, no, ne bi ravno trdil, da smo eden in edini odgovor na smrt bogov – lahko pa rečem, da smo bili v pomoč tem cilju.

IC: Kakšni so načrti po izidu albuma?

SD: Po izidu bomo očitno igrali res veliko in to povsod – kmalu naj bi bili tudi v Evropi.

IC: Za konec – opiši primer odlične metal zabave (ki ni koncert)!

SD: Ki ni koncert? Hm, metal žurka brez tega … No, predvajali bi glasbo zelo na glas, Judas Priest, Celtic Frost, Black Sabbath in veliko pesmi od Venom, veliko piva, tekile in dobrih prijateljev.

 

twitter facebook