recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

intervju

18. 3. 2012  Od zibelke do groba 
''I will pledge alegiance/when nobody gives a fuck anymore!'' (Ryker's, pesem True Love iz albuma Life's A Gamble ... So Is Death!)

Cenjeni bralec, cenjena bralka!

Preden se poglobiš v zgodbo nemškega HC-benda, mi dovoli nekaj osnovnih pojasnil.

Najprej, tole je poskus napisati članek, katerega osnova sta intervju z bendom in čisto fenovsko poznavanje benda, članek, v katerega poleg osnovnih, enciklopedičnih faktov avtor in oboževalec scene in zasedbe skušam vnesti še nekaj mnogo več – svoje razumevanje in interpretiranje glasbe, prepleteno z raznimi podatki, ki sem jih prejel od benda samega. Ker pa je članek v osnovi nastal kot intervju, je tako tudi klasificiran. Čeprav je – upam, da – več kot to.

Drugo, pisal bom o sceni, ki jo mnogi, ki je dlje poznajo, nekateri jo celo živijo ipd. poznajo bolje kot jaz. Za reference zato podajam kolege iz odličnega webzina 13. Brat (www.13brat.net), ekipo iz HC-ja Koper, Mateja od Dirty Skunksov in verjetno še koga. Mogoče še samoborske Deafness By Noise, kateri so celo snemali s člani zasedbe, o kateri bom pisal. Za vse očitne napake se že vnaprej opravičujem.

Tretje, vstopi v svet scene in benda, ki svoje biti in glasbe nikoli nista (u)temelj(eva)(i)la na nekakšni simbolični interpretaciji realnosti.

******

''I would choose the path I am now walking on/without any doubts or regrets/I think this is the place where I belong/times have changed and so have I/so why should I give in before I´ve even tried?'' (Without A Second Thought; Ground Zero)

12. marca 2012 so meni lokacijsko bližnji Zagreb obiskali ameriški Biohazard, katerih predskupina so bili prav tako ameriški My Own Victim. Ob tej priložnosti je takratna metal TV-oddaja Metal Mania posnela dvodelni prispevek, v enem delu pa je bil intervju s kitaristom Brianom iz zasedbe M. O. V. Kot nadebudni raziskovalec modernejše NYHC ali pa zmetalizirane HC-scene sploh, sem vneto zapisoval imena, ki jih je Brian našteval med očitnimi vplivi na njihovo odlično glasbo.

Eno teh imen je bilo Ryker's in kmalu sem – spet iz Hrvaške, tokrat od kolega iz Karlovca – v rokah držal kaseto, ki sem jo dobil po krajšem dopisovanju (tape trading FTW!). Na A-strani so bili My Own Victim z albumom No Voice No Rights No Freedom, na drugi strani pa Ryker's z albumom Ground Zero. Od prvega tona dalje je ime Ryker's prevladalo, z leti pa so bili prav njihovi CD-ji eni izmed prvih, ki so polnili mojo glasbeno kolekcijo.

******

Hardcore … scena, ki obstaja vsaj toliko dolgo kot metal, čeprav jo je že v njenih prvotnih oblikah marsikdo še vedno klasificiral kot punk ali punk rock. HC je pa za razliko od prej omenjenih precej ameriška stvar. Razvijal se je v večjih mestih, pogojen na različne načine, a za razliko od punka si drznem reči, da je HC bil mnogo bolj artikuliran in efektiven, ne pa toliko destruktiven. V svojih različnih pojavnih oblikah (razlike od mesta do mesta, od benda do benda) in s svojimi močnimi načeli in sporočili pa je HC – spet si drznem reči! – bil mnogo bolj odprt od punka.

In mnogo bolj agresiven.

In zato seveda mnogo bolj privlačen tudi za metalsko publiko. Ne glede pa na to, da so še do začetka devetdesetih marsikje verjeli, da metalci nimajo kaj početi na HC-koncertih (in obratno), sta HC in metal sčasoma začela hoditi z roko v roki, sobivati in se prepletati. Z raznimi Agnostic Front, Cro-Mags, Integrity ipd. je tudi HC začel dobivati vse bolj, no, zmetaliziran obraz (namerno se še izogibam izrazu ''crossover'').

Vse večja prepletenost ameriške in evropske glasbene scene je botrovala tudi temu, da je vse bolj zmetaliziran HC prihajal iz evropskih bunkerjev in kje se spoj Zahoda in Skrajnega Zahoda najbolje pozna? V Nemčiji, v državi, ki je kot nekakšen ''branik'' pred ''škodljivimi vplivi Vzhoda'' razvijala vse bolj ameriške značilnosti – tako v družbenem življenju kot v glasbi. In tudi v undergroundu.

In čeprav sta nemški death in thrash metal ostajala mnogo bolj surova kot ameriška bratranca s svojimi tehničnimi vplivi, je prav določeni bend v Nemčiji kazal nagnjenje h kompleksnosti, izraziti agresivnosti in natančni ubijalskosti svojih ameriških bratcev.

Ta bend je nastal v Kasslu v Nemčiji. In poimenoval se je Ryker's (foto od L-D: Meff (bobni), Chris (bas), Grobi (kitara) in Kid D (vokal)).

PS: Če vas resnično zanima HC-scena, priporočam poleg mnogih del, ki so napisana na to temo (seveda poleg bendov samih), da počekirate še dokumentarec In Effect 91 NYHC Documentary oz. dokumentarec American Hardcore, ki se res osredotoča na začetke in ključne bende.

********

Medtem, ko je Nemčija v osemdesetih uspešno izvažala velike 3 thrash metala, Evropo bombardirala s tradicionalnimi Accept in Scorpions ter oplajala power metalski živelj z Blind Guardian in Helloween, je pod površjem vrelo.

Basist Chris pravi: ''Pred Ryker's smo igrali v različnih bendih. Šlo je večinoma za HC, punk in metal bende. Če se na hitro spomnim nekaterih: Expendable Kids, Rotten Corpses, Superior, No Fall, Holy Moses, Toys Bizarre, Rotten Message ...'' Scena je bila kljub velikosti države manjša. ''Med seboj smo se poznali in za sceno še ni stal nikakršen veliki 'biznis'. K vragu, če si hotel nabaviti majico, nisi – kot to lahko danes – kar mogel iti v štacuno in nabaviti majico svojega najljubšega benda.''

Čeprav Chris pravi, da so bili del scene, se nikoli niso videli kot del punk scene, kljub temu, da so nekateri njihovi zgodnji bendi igrali prav punk. ''Zmeraj smo bili bolj usmerjeni v metal. In prek tega smo prišli v hardcore.'' Če je mnogo let pred tem prav Dave Lombardo bil fant, ki je na Slayer koncertih promoviral HC-sceno z majico od DRI, je logično, da je nekdo drug prek Slayer prišel do HC-ja. ''Vedno smo iskali ekstremno glasbo. A ko so Slayer, Metallica ali pa Anthrax govorili o DRI, Cro-Mags ali pa Agnostic Front, smo morali stvar takoj preveriti. Ko smo slišali omenjene bende, smo bili popolnoma šokirani.'' In sčasoma so seveda začeli obiskovati HC-koncerte, za katere pravi Chris, da so le-ti vedno predstavljali res zakon vzdušje. ''Videti Bad Religion v skvotu je bilo res kul.''

Chris je bil kot večina ljudi na sceni zelo aktiven. ''Organiziral sem koncerte v našem malem klubu. SFA, Sick Of It All, Killing Time, Shelter, Bad Trip …'' Pa tudi pisal je za Rock Hard.

Biti del scene na tak način predstavlja le začetek vsega. Za Chrisa, basista in človeka, ki je videl razvoj nove ekstremnejše plati glasbe, ki pa ni bila metal, je bilo logično, da bo nadaljeval tudi kot glasbeni ustvarjalec. ''Z bodočimi člani Ryker's sem bil prijatelj že od nekdaj. Z bobnarjem sva celo že imela bend davnega leta 1986, a v eni točki smo se po vsem doživetem odločili za nekaj resnega.''

In tako je leta 1992 nastal bend Ryker's, katerega so ustanovili basist Chris, bobnar Meff, pevec Kid D in kitarist Iggy. Marsikdo je sklepal (in verjetno sklepa še danes), da so Ryker's ime neposredno pobrali znamenitem oz. zloglasnem ameriškem zaporu. Pa temu ni tako, no vsaj neposredno ne. ''Ime smo pobrali iz Marvelovih stripov. Eden ljubših herojev je bil The Punisher in marsikatera zgodba se je vrtela okrog zapora na Ryker Islandu. Ime nam je zvenelo res kul, zato smo ga pobrali.''

Če se ozremo na hardcorovce tistega časa – zgodnjih devetdesetih torej, ste imeli bende, ki so se v tem oziru bolj približevali punk rocku, potem bende, ki so zveneli groovy ali pa bolj punk, čeprav še z očitnimi metal vplivi, potem čiste crossover bende in celo že z rapom sparjene bende. Ryker's pa so zvokovno precej črpali prav iz metala, čeprav ne namerno.

''Meff je že prej igral v Holy Moses (njegovo bobnanje med drugim lahko poslušate na albumu No Matter What's The Cause – op. I. C.) in seveda smo kot Nemci vedno oboževali Kreator, Sodom, Exumer …, a nikoli se zavestno nismo odločili za miksanje teh in onih vplivov. To se je preprosto zgodilo samo od sebe.''

To se še ni toliko slišalo na prvencu Brother Against Brother, kar je treba botrovati predvsem zoprnem penk-penk zvoku basa in precej mehki kitari (čeprav me ne razumeti narobe – plošča ima dovolj težine, da je v tistem času – leta 1994 – res bila bolj heavy kot večina zadev daleč naokoli), ki pa ga je vseeno od drugih ločil skorajda Max Cavalerovski, le mnogo bolj ''tough'' vokal manijakalnega Kid D-ja in Meffov boben, ki je bil mnogo bolj kompleksen kot karkoli, kar se je do takrat pojavljalo v HC-ju. Del tega lahko slišite v komadu Brother Against Brother.

A z maxi singlom First Blood so Ryker's za seboj pustili založbo Lost N Found, kitarista Iggyja in postavili resnično agresiven obraz svoje glasbe, ki je grdo gledal po sceni še vsaj 10 let po tem. Kratek album, ki je vseboval celo cover od Youth Of Today je napadal z dvojnim bas bobnom, dobrim, skorajda kruljenjem, mastnimi riffi in dinamiko trume angleških navijačev, ki se spuščajo v napad.

''Če pomislim … Ko smo začeli, smo bili popolnoma pod vplivom NYHC-ja iz 80-tih. Hitro in brutalno s kakšnim mosh delom in to je bilo to. Čisto enostavno! Potem pa smo postopno postajali bolj brutalni, bolj heavy in celo malce počasnejši. Marsikaj od tega je botrovalo z odhodom Iggyja in prihodom Grobija.''

Grobi je ostal njihov kitarist do konca. V že tako agresivno glasbo je Grobi vpeljal svojo ljubezen do metala in izpod prstov štirih mož iz Kassla je začela nastajati podoba pravega zmetaliziranega hardcora. ''Ta postava je resnično odražala enotno ljubezen do trše in agresivne glasbe, enoten zvok oz. glasbena podoba pa sta posledica dejstva, da sva večino glasbe ustvarjala prav jaz in Meff.''

Leta 1995 je nastal drugi album, ki pa je pokazal tisto, kar so Ryker's v resnici predstavljali. Ko sem prvič v življenju slišal otvoritveni komad I Reject iz albuma Ground Zero (izšel pri založbi Warner), sem bil prevzet. Ultra hiter boben, raskavi vokali, kot britev oster bas in ena kitara, ki je zvenela kot seks med Slayer in Bolt Thrower – v manj kot dveh in pol minutah. A potem je plošča z naslednjimi petnajstimi komadi dobivala še večjo privlačnost. Po eni strani so tu bili temačno obarvani When There's No Divide (v katerega je vpet intro iz filma The Taxi Driver z De Nirom, katerega so (film, mislim) uporabili tudi kot intro v pesem First Blood na prej omenjenem EP-ju), When There's No Divide, The Engine (doomy as fuck) ali pa Absolution '95, po drugi tipično hardcorovski Lowlife ali pa Proove Yourself , za vrhunec pa še čisto metalski Ground Zero ali pa cover od Venom Witching Hour, ki roko na srce odkrito pelje scat cover od marsikaterega drugega benda. Hip-hopovska naslovnica je morda bila kar precej cheap poteza (v primerjavi z res surovo podobo EP-ja, vsekakor pa boljša od 'ghetto mofo' naslovnice Brother Against Brother), a besedila – ki jih je vedno pisal Meff – so skrivala pravi zaklad. In to ne le besedni, ki je bil izredno bogat z direktnimi in jasnimi referencami na eni strani ter bogatimi metaforami na drugi. Tudi besedne igre so odlične za nekoga, ki mu angleščina ni prvi jezik, teme pa so predvsem bile tipične in atipične za HC.

Primer:

In the wound of compromise/what is a word worth/when trust is lost/no one's business but my own/
solitude at any cost/i crossed the line again/but now i'm older/instead of faithful dreaming/i grew colder!
(This Separation Mine; Ground Zero)

Če malo odpeketam stran in se še malo posvetim besedilom … Meffov način in teme so se na nek način precej približevali zahodnim HC-vzornikom, a po drugi strani je tu vseeno bilo prisotno tudi negativno vzdušje – obsojanje ljudi, ki niso ''dedicated'' (zelo black metal, če smo že pri tem), kritiziranje pesimizma v nekih besedilih (zelo HC, če samo pomislimo na zelo pozitiven pogled kakšnih Gorilla Biscuits), po drugi strani pa popolna prevlada le-tega v določenih drugih. Kot bi po eni strani imel Youth Of Today, po drugi pa pisanja Henryja Rollinsa iz časov Black Flag, le mnogo bolj ostro, boleče in direktno. Včasih te pač dvignejo, drugič spustijo.

Bend je logično začel potovati po Evropi in kaj kmalu se je Ryker's začel držati sloves benda, ki ga ni dobro imeti za predskupino, saj so z vso ostalo konkurenco enostavno pometli. In to v devetdesetih, ko je vse bolj in bolj v ospredje prehajal Nirvanin grunge, pa da ostalih Alice In Chains, Soundgarden ipd. ne omenjam, pa ko so v metalu zmagovali le Slayer in Megadeth (Metallica je pač izigravala kavboje), v black metalu se šminkali Cradle Of Filth, v death metalu pa trupla za sabo puščali Cannibal Corpse, v HC-ju pa vse bolj repali Biohazard in drugod jokali Korn, to ni bila izjava, ki bi jo človek kar tako lahko preslišal.

Oboroženi s cestnimi izkušnjami, vse boljšimi pogoji za ustvarjanje in trdnostjo, ki jo prinesejo turneje, so Ryker's posneli album A Lesson In Loyalty, ki je gradualno šel še bolj stran od zgolj gole hitrosti, njegovi moči pa je poleg dinamičnih pesmi veliko pripomogla še druga kitara, ki jo je igral možakar z imenom Tim (nobenega priimka niso nikoli podali), ki pa se po izidu albuma v bendu ni ohranil pretirano dolgo. ''Ryker's je vedno bil bend, katerega osnova je prijateljstvo, pa moraš tudi vedeti, da smo vsi precej močni karakterji. S Timom se preprosto ni izšlo. Pa brez zamer.'' Vseeno je Timov doprinos precej očiten. Kitarski dueli z riffi in ne solažami (ki pa jih tudi na trenutke ni manjkalo), še bolj kompleksno Meffovo igranje, vokali, ki so v svoji surovosti lahko tudi bili spevni in seveda teme, ki so bile hkrati splošne kot osebne. ''Meff je vedno bil neverjeten tvorec besedil. Ne samo, da je vedno iznašel način, kako napisati nekaj oziroma pisati o nečem, bil je tudi tvorec vseh vokalnih linij.'' Tako je nastala tipično proti pozerjem obrnjena Test Of Faith, katere začetek na lestvici moči nima primere v sceni, ljubezensko ironična Cold/Lost/Sick, kritizirajoča Shadowplay ali pa Sober, himnična A Lesson In Loyalty, osebno izpovedna The Peak, na koncu pa so celo vžgali priredbo Emergency od Girlschool. Tudi grafika je bila tokrat bolj zgovorna, s srcem, ki ga prebada pet nožev. Jebat ga, niso mogli mimo grafitov in tipičnih HC-motivov, a vseeno – danes ta naslovnica sesuje vsako sranje, ki ga uporabljajo –core bendi, ki kradejo lobanjo s krili newjerseyskim Overkill.

Očitno se pa je moralo zgoditi to, kar se je nekako večini teh bendov. Če malce pojasnim – večina znamenitih HC-imen je v svoji daljši karieri sčasoma upočasnila komade, jih naredila bolj groovy, masivne, skorajda rušilne. Kar je na začetku bilo inspirirano od Minor Threat ali Bad Brains, je sčasoma več kot očitno našlo zgled v poznejših Slayer, Sepulturi, Integrity ipd. Tisti faktor ''mastnosti'' je prevladal. Samo primerjajte Urban Discipline z New World Disorder (Biohazard). No, določeni bendi so v tem času celo šli v drugo skrajnost (Sick Of It All, npr.), a večina teh metal-HC bendov je res dala poudarek na groove. Tudi Ryker's.

Ryker's so skorajda vse plošče posneli z Andyjem Classnom, nekdanjim možem Sabine Classen, ki je igral tudi v Holy Moses in je še danes aktiven s svojim studiom Stage One (v katerem npr. snemajo Sinister ali pa sosedje iz Hrvaške, Deafness By Noise). S producentom, ki so ga poznali že od nekdaj (in s katerim so si – kot pravi Chris – dobri še danes), so Ryker's postali resnično in prekleto heavy, medtem ko je hitrost odstopila svoje mesto groovu. Dame in gospodje – nastal je album Life's A Gamble … So Is Death.

Osebno menim, da je album precej slabši od prejšnjih, saj je z groovom po vsej sili izgubil na tistem tipičnem Ryker's čaru. Ko si pričakoval šus, je Meff še vedno tolkel kot nor, a vse skupaj je zvenelo tako počasi. Odličen primer je kar otvoritveni Forever And A Day, ki se kar začne obnašati kot utež, ki vleče proti dnu, ne glede na njegovo izjemno pozitivno sporočilnost. Potem so tu še nenavadni coverji – čeprav je Bombs Of Death od Hirax res fantastičen -, ampak a je res bilo treba dati himno Manchester Uniteda? Mislim, nimam nič proti temu ali kateremkoli klubu, ampak vseeno. Pa potem še zelo težak When Tigers Fight, ki ga človek najraje preskoči in še nenavadna razporeditev pesmi, ki kljub mastnim riffom, sing-a-long delom in brutalnem vokalu (ter še vedno izjemnem bobnanju) nekako ne prepriča. Svetle izjeme seveda so – Bombs Of Death, End Of Line, Calculated, True Love in Loss For Words, a album je v celoti kar test za živce. Ni pa slab, še zdaleč ne.

A nekaj drugega je kmalu pokazalo, da Ryker's več ne nameravajo vztrajati dolgo. In sicer – čas in družbene razmere. Po zelo bogatem live albumu From The Cradle To The Grave, ki kljub očitni prevladi groova nad hitrostjo in ostalimi faktorji še vedno uničuje vse pred sabo in ga Chris označuje za ''naš najbolj reprezentativni izdelek'', je prišla novica, da bodo Ryker's prenehali z igranjem.

Po mnogih letih je Chris tudi razkril, zakaj. ''Dejansko je prišel čas za to. Da bi lahko preživeli, smo morali delati (in še vedno moramo) in več nismo mogli vlagati časa in ostalih sredstev v to, da bi lahko ustvarjali in nastopali kot nekoč. V tej točki smo se odločili, da nočemo, da Ryker's postane občasni projekt, zato smo zaključili na vrhuncu.''

Vsekakor. V 21. stoletju so Ryker's zaprli plac za vaje in prenehali, medtem ko se je HC-scena pričela vračati, morda tudi močnejša kot prej. Po eni strani so se vračali bendi kot recimo Cro-Mags, na drugi so vse bolj prezentni postali Sick Of It All ali pa Agnostic Front, na tron so se povzpeli Madball in razni re-unioni, ki se dogajajo zdaj (Youth Of Today, Strife, 7 Seconds itd.) so bili še daleč na obzorju, celo Biohazard so šli stran od repanja in so se posvetili ubijalski agresiji albuma Kill Or Be Killed. Bendi so začeli vse  bolj in bolj potovati po Evropi in drugod po svetu, ime Ryker's pa je sčasoma utonilo v pozabo.

In se leta 2008 prebudilo, saj so Grobi, Chris, Meff in Kid D objavili vrnitev na odre. Zvrstilo se je nekaj nastopov, a potem je na žalost stvar spet zamrla. ''Rekli smo si, da bomo tu in tam izvedli kakšen koncert, mogoče kakšen festival in to nam je uspelo. A ko smo se odločili za turneje, je realnost udarila po mizi z največjo močjo. Ne bi rad šel v detajle, a tako se je zgodilo in ponovno smo prenehali.''

Člani benda se danes ukvarjajo z različnimi dejavnostmi – Chris dela za letalsko družbo, Meff in Grobi sta tatoo-artista, Kid D je lastnik varnostne službe. Basist pravi, da še ohranjajo stike, saj gre praktično za družino. O današnji sceni Chris pravi: ''Očitno je, da otroci uživajo v tem, kar počnejo. Lažje jim je videti bende, nabaviti njihove majice in plošče … V naši mladosti je bilo drugače. Bilo je NOVO in RESNIČNO. Če pomislim, še danes imam prijatelje povsod po svetu zaradi 'čudne glasbe', ki sem jo poslušal takrat. Kar se pa tiče metalcora – nekoč smo temu rekli ''crossover'', danes pa očitno vsaki besedi lahko dodaš besedo pripono ''–core''. Ampak, dol mi visi.''

Glede prihodnosti, ko se očitno vsi bendi vračajo iz dežele mrtvih (pa naj bo to dobro ali slabo), Chris pravi, da nič ni zagotovljeno, a želi si, da bi odigrali še kak koncert tu in tam.

Držimo pesti.

PS: Intervju je bil narejen po e-pošti jeseni 2011.

twitter facebook